Pot kurirjev in vezistov

GORENJA TREBUŠA, 450 m, 96 preb. Razloženo naselje leži na sončnih slemenih, pomolih in ravninicah nad potokom Trebuščica in ob njem v sz. delu Idrijskega hribovja. Nad dolino Trebuščice se vleče dolg skalnat rob Trnovske planote Govci z najvišjim vrhom Poldanovec (1299 m) na j. in vrhom Stador (1030 m) na z. strani roba. Naselje sestavlja več majhnih zaselkov in samotnih kmetij. Neizrazito jedro je pri župnijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverja. To območje je bilo zaradi odmaknjenosti od večjih središč naseljeno razmeroma pozno. Po tolminskem urbarju iz leta 1377 je bilo celotno območje Gorenje Trebuše poraščeno z gozdovi in neposeljeno. V 18. stol. sta ob Trebuščici obratovali dve steklarni, ki sta izdelovali zelene steklenice in motno steklo; ko so posekali gozdove, so eno zaprli, drugo pa preselili. Prebivalci se po večini preživljajo z živinorejo in gozdarstvom. Število prebivalcev se je v tem stoletju precej zmanjšalo: leta 1910 je v naselju živelo 733, leta 1953 še 526, leta 1966 pa le 367 prebivalcev; po doslej zadnjem štetju jih je spet precej manj. Na hribovitem svetu so življenjske razmere slabe, mladi so odšli za kruhom v mesta. Gorenja Trebuša ima zaradi zdravega okolja in naravnih lepot vse možnosti za razvoj turizma.

Gorenja Trebuša je bila med NOB pomembno partizansko območje, saj so tudi prebivalci podpirali narodnoosvobodilno gibanje. V tem kraju je bil 20. decembra 1943 ustanovljen IX. korpus NOV in POS; spominska plošča je na Bratuževi domačiji. V Gorenji Trebuši je delala tehnika Jelenk, v skalovju Poldanovca nad Trebuščico pa od maja do septembra 1944 tiskarna »Julij 63«, nekakšna predhodnica Partizanske tiskarne Slovenija. Pogosti boji z okupatorjem so na tem območju zahtevali številne žrtve. V spomin na padle borce so ob cesti nasproti zadružnega doma postavili lep spomenik.

V Gorenjo Trebušo se je po kapitulaciji Italije preselila kurirska postaja P-7, ustanovljena v začetku januarja 1943 na Vršah pri Čepovanu. Bila je osrednja primorska kurirska postaja, saj so bili v bližini sedeži vodstvenih organov za Primorsko, IX. korpusa, Partizanske tiskarne Slovenija, bolnišnice Pavla in drugih služb. Prvi komandir postaje je bil Mirko Murovec – Stjenka, na postaji pa je bilo leta 1944 kar 27 kurirjev. Skupaj se je na postaji izmenjalo 54 kurirjev. Zveze so vzdrževali s P-8 v Gorenji Kanomlji, P-35 na Poljanah, P-21 na Šentviški planoti, P-10 pri Kalu nad Kanalom, P-9 v Lokah nad Ajševico, P-11 pri Ozeljanu in P-5 pri Predmeji. Pri opravljanju kurirskih dolžnosti je padlo osem kurirjev: Edvard Bagon, Jože Felc – Pepi, Cveto Kovačič – Bojan, Štefan Kumar, Alojz Pavšič, Darko Šuligoj – Donat, Viktor Tratnik in Stanislav Vovk – Sever. Kurirske zveze na Primorskem so bile od 10. maja 1944 pod poveljstvom II. relejnega sektorja s sedežem v Gorenji Trebuši. Na njegovem območju je delovalo 29 kurirskih postaj, organiziranih v štiri relejne zveze. Na kurirsko postajo P-7, štab II. relejnega sektorja in padle kurirje opozarja spominska plošča na zadružnem domu; leta 1983 so jo odkrili njihovi soborci in vaščani. Padlim so namenili tudi verze:

»Bolj kot življenje ste svobodo ljubili,

ne smrt ne trpljenje vas niso zlomili.

S svojo ste žrtvijo nas vse zadolžili,

si srčno zahvalo nas vseh pridobili.«

V Gorenji Trebuši je bila tudi telefonska centrala IX. korpusa, ki je povezovala enote na cerkljanskem, vojskarskem in čepovanskem območju. Štab IX. korpusa je imel tudi dobre radijske zveze s podrejenimi enotami, Gorenjskim odredom, štabom VII. korpusa in z glavnim štabom NOV in POS. V Gorenji Trebuši so organizirali več radiotelegrafskih tečajev.

Razen po TV lahko pridemo v Gorenjo Trebušo tudi iz Dolenje Trebuše v dolini Idrijce, kjer je AP (2 h 30), od tam pa se lahko pripeljemo tudi po asfaltirani cesti (11 km).

Žig TV dobimo v Bratuževi domačiji in bifeju v bližini cerkve, p. d. Pri Skoku, Gorenja Trebuša 45, 5283 Slap ob Idrijci, telefon: 05/380 50 79.