Prlekija
PRLEKIJA je kulturno območje v. dela Slovenskih goric ter Ptujskega in Murskega polja na j. in s. strani tega dela goric. Prebivalci teh krajev uporabljajo narečni izraz »prle« namesto »prej«, zato se jih je oprijelo ime Prleki, pokrajine pa Prlekija. Prleki govorijo značilno zategnjeno narečje. Najpomembnejše gospodarske panoge so vinogradništvo, poljedelstvo in konjereja. Tamkajšna posebnost je izdatna panonska hrana; za Prlekijo najznačilnejše jedi so smetanova juha, meso iz tunke in prleška gibanica. V Sloveniji in tujini so znana odlična vina iz Ljutomersko-Ormoških goric.
Po okupaciji Slovenije aprila 1941 je bila Prlekija priključena Nemčiji, Razkrižje z bližnjo okolico pa je pripadlo Madžarski. Kmalu po zasedbi so začeli aktivisti, ki so se med vojnama kalili v društvih kmečkih fantov in deklet, organizirati mrežo OF, vendar je bila organizacija jeseni 1941 izdana in uničena. Nemci so 16. oktobra 1941 kot prvo žrtev v Prlekiji ustrelili prvega sekretarja OF Jakoba Babiča. Izdaje so se nadaljevale; Nemci so jeseni 1941 prijeli in usmrtili organizatorje OF Štefana Kuharja – Bojana, Jožeta Kerenčiča in Otta Jemca. Ob koncu leta 1941 so Nemci zaprli ali ubili vse vodilne nosilce upora v Prlekiji. Narodnoosvobodilno gibanje si je le s težavo opomoglo konec leta 1942, ko je v Prlekijo prispel poverjenik izvršnega odbora OF Slovenije Ivan Nemec – Vojko. Kot domačin je oživil delo OF: ustanovil je okrajni odbor OF Ljutomer-Gornja Radgona in več krajevnih odborov. Ker razmere na terenu niso bile ugodne za delovanje partizanskih enot, so nekaj bojnih akcij izvedli aktivisti OF. Organizirali so tudi napotitev novincev v partizanske enote na Pohorju. Tako so prek zbirnega centra v Godemarcih v bližini Male Nedelje samo poleti 1943 tja napotili 68 novih borcev. Leta 1943 in 1944 so v izjemno težavnih razmerah organizirali široko mrežo OF, ki se je ohranila do konca vojne. Na ljutomerskem in radgonskem območju je leta 1944 delovalo 59 krajevnih in 5 rajonskih odborov OF. Okupatorjevega nasilja pa ni bilo konec. Leta 1943 so z ljutomersko-radgonskega območja v nemška koncentracijska taborišča izgnali 64 ljudi, precej pa tudi leto pozneje. Nemci so do konca okupacije v Prlekiji ustrelili 90 talcev.
Ko se je fronta v začetku leta 1945 približevala Sloveniji, so Nemci začeli pospešeno graditi strelske jarke in vojaške utrdbe ob Muri in v v. delu Slovenskih goric. V Prlekiji so mobilizirali za delo vse ljudi, stare več kot 14 let, nadzirali in priganjali pa so jih nemški vojaki. Obrambna črta ni zadržala osvoboditeljev in 9. maja 1945 je bila Prlekija v celoti osvobojena.
Med odporom proti okupatorju so v Prlekiji padle številne žrtve. Na ljutomerskem in radgonskem območju je bilo ubitih 422 ljudi oziroma nekaj več kot odstotek vsega prebivalstva, v zaporih, taboriščih in na prisilnem delu je bilo 1256 ljudi ali več kot 3 odstotke prebivalstva, že leta 1941 pa so Nemci izgnali približno 400 ljudi oziroma odstotek prebivalstva.
Pot kurirjev in vezistov je speljana po precejšnjem delu Prlekije, zato so zgodovinske, kulturne in druge zanimivosti navedene pri opisu poti in krajev ob poti.