Ruška koča
RUŠKA KOČA PRI AREHU, 1246 m, je najstarejša pohorska planinska postojanka. Leta 1907 jo je zgradila Podravska podružnica SPD iz Ruš, ustanovljena leta 1901. Zaradi številnih obiskovalcev so pri Arehu leta 1912 zgradili še kočo Planinka in leta 1922 Čandrovo kočo. Vse tri koče so v noči z 11. na 12. november 1943 požgali partizani, da se vanje ne bi mogel naseliti okupator. Leta 1946 je PD Ruše na temeljih Planinke zgradilo novo planinsko kočo. Leta 1955 so v bližini odprli pionirsko planinsko kočo, ki je zdaj preurejena v depandanso. Na starih temeljih so leta 1987 zgradili še sodobno urejeno Čandrovo kočo. Ruška koča z obema depandansama je odprta vse leto; v njej je 57 postelj, 15 skupnih ležišč, elektrika, tekoča voda, telefon: 02/603 50 46.
V bližini koče je stara romarska cerkev sv. Areha; sredi 13. stol. jo je pozidal Henrik Rogaški, zdajšnjo obliko pa je dobila v 17. stol. V cerkvi je sarkofag iz pohorskega marmorja, v katerem naj bi bili po ljudski legendi posmrtni ostanki sv. Henrika. Na kamnitem pokrovu je relief z likom prvega štajerskega vojvode Otokarja IV., ki je umrl leta 1192. Pokrov so verjetno v 17. stol. prenesli iz Žičkega samostana. Veliki oltar je v letih 1750–1756 izdelal kipar Jožef Straub. Na Arehu so obsežna smučišča; ob cesti stoji hotel Areh.
Tod čez so potekale kurirske zveze med kurirsko postajo S-12 na Lobnici nad Rušami, ustanovljeno leta 1943, s kurirskima postajama S-10 v Kotu nad Oplotnico in S-13 na območju Frama. Na Lobnici je Šarhova domačija, na kateri je gospodaril Alfonz Šarh, legendarni borec Pohorskega bataljona, ki je skupaj s svojimi tremi sinovi padel 8. januarja 1943 na Osankarici. V bližini koče so postavili skalo iz pohorskega tonalita v spomin na partizane planince, ki so se bojevali in padli na tem območju. Na skali je skromno besedilo: »Planinci – planincem.«
Od Ruške koče vidimo jv. del Pohorja proti Šmartnemu na Pohorju, Boč, Donačko goro in Medvednico.
Do Ruške koče lahko pridemo tudi iz Ruš mimo Apnice (3 h) ali ob Lobnici, po pragozdu ter čez Bajgot (4 h), iz Frama na Planico (3 h 30) in iz Šmartnega na Pohorju mimo Videca (2 h). Regionalna asfaltirana cesta iz Hoč je dolga 18 km, delno asfaltirana cesta iz Ruš pa 14 km.
Žig TV je pri točilnem pultu v Ruški koči.
TV nadaljujemo po lokalni cesti proti Šumiku. Za hotelom Areh pridemo v mešan gozd. Po 10 min. nas kažipot usmeri na levo na široko gozdno pot po jv. pobočju Žigartovega vrha (1346 m). Na tem vrhu je Podravska podružnica SPD postavila in 6. septembra 1903 odprla 37 m visok razgledni stolp, prvi slovenski planinski objekt na Pohorju; novembra 1904 ga je porušil močan vihar. Po dokaj ravni poti kmalu pridemo na razpotje, na katerem zavijemo po desni poti nekoliko navzgor. Potem pridemo na veliko gozdno jaso, ki jo že zarašča mlad smrekov gozd. Proti j. se odpre pogled na obširne gozdove in na Veliki vrh (1344 m). Po razritem kolovozu, ki se spušča po mladem gozdu, pridemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Takoj pod cesto je na desni velika jasa s tabornim prostorom tabornikov Rodu črnega mrava. Po slabšem kolovozu se zložno spuščamo po s. strani Peršetovega vrha (1242 m). Iz smrekovega pridemo najprej v bukov, potem pa v mešani gozd. Kolovoz postaja kamnit in se vse strmeje spušča. Ko se svet zravna, je ob poti tonalitni spomenik, na katerem piše: »Neznanemu partizanu in partizanki, ki sta dala življenje, da mi živimo, zato naj vama pohorski gozdovi slavo donijo.« Od Ruške koče do spomenika smo hodili eno uro.
Nekaj korakov od spomenika je razpotje več gozdnih poti. Zavijemo desno proti zahodu. Široka pot po mladem gozdu, ki zarašča nekdanjo jaso pri Tinčevi bajti, od koder na levi vidimo streho lovske koče, nas po 10 min. od spomenika pripelje do lokalne ceste Šumik–Sveti Trije Kralji–Slovenska Bistrica. Kažipot ob cesti nas opozori, da ta cesta vodi mimo partizanske bolnišnice »Jesen«. Prečkamo cesto in nadaljujemo po slabši gozdni cesti, ki je zaprta za motorna vozila. Po nekaj minutah smo na majhni jasi, s katere se po kamniti poti zložno vzpnemo na zaraščeno nekdanjo jaso. Pot se zložno dviga med gostim drevjem na preval nekaj pod Bajgotovim vrhom (1161 m) na levi. Sledi precej strm spust. Na desni že opazimo globino ob Lobnici s pragozdom, slišimo pa tudi šumenje vode. Po 10 min. spusta prečkamo lokalno cesto Šumik–Osankarica in po nekaj korakih smo že na cesti Areh–Šumik–Klopni vrh ter na majhni ravnici Pri Bajgotu ali na Šumiku.
Od Ruške koče do Šumika smo hodili 1 h 45 min.