Planina pri Sevnici

PLANINA PRI SEVNICI, 584 m, 413 preb. Gručasto naselje leži na razvodnem slemenu in prevalu med dolinama Gračnice in Sevnične. K Planini spadata tudi bližnja zaselka Dvor in Rožni Dol. Planina je krajevno središče širšega območja v z. delu Kozjanskega, tam pa je pomembno križišče cest proti Sevnici, Kozjemu, Šentjurju pri Celju in Jurkloštru.

Planina ima bogato zgodovino. V starem veku je čez preval peljala rimska cesta iz Celeie v Neviodunum; zaradi ugodnega položaja je bila na tem kraju rimska postojanka. Sredi 19. stol. so našli 150 bronastih rimskih novcev. Na kraju nekdanje rimske postojanke so na skali nad današnjo Planino v 12. stol. zgradili grad, ki je bil prvič omenjen leta 1190. Bil je last krške škofije na avstrijskem Koroškem. V njem so do sredine 13. stol. gospodarili gospodje Planinski. Ko so izumrli, so jih nasledili Ostrovrharji-Svibenski. Od 1345 do 1456 je bil grad v lasti celjskih grofov, ko pa so izumrli tudi ti, so bili njegovi lastniki različni rodovi deželnih knezov in njihovih najemnikov. Grad je bil zadnjič obnovljen leta 1865, po letu 1884 pa je začel propadati in je danes po večini v ruševinah. Ohranjen in obnovljen je vhodni arkadni del, v katerem sta zdaj gostišče in kapela. S terase se ponuja lep razgled na Planino ter proti Lisci in Bohorju. V grajskem parku pod gradom raste stara »turška« lipa, katere deblo obsega 460 cm.

Naselje Planina je začelo nastajati tik pod skalo z gradom. Prvič je bilo omenjeno leta 1190 in 1209 kot vinogradniška vas. Leta 1345 je postala trg; sprva so bili v njem trije letni sejmi, od leta 1793 pa jih je bilo šest. Župnijsko cerkev sv. Marjete so postavili v prvi polovici 15. stol., pozneje so jo večkrat dozidavali. Na stenah gotsko obokanega prezbiterija je opaziti sledove slikarij iz 15. stol. Na razglednem hribu Sv. Križ (730 m) nad Planino je cerkev sv. Križa, omenjena že leta 1414, zdajšnja cerkev pa je z začetka 18. stol. K cerkvi vodi križev pot z 12 kapelicami, pozidanimi leta 1801. Turki so trg izropali leta 1494; večkrat je pogorel, zadnjič leta 1862. Leta 1646 je morila kuga, nanjo pa spominja kamnito znamenje ob poti v Visoče. Prvo šolo je ustanovil graščak Jožef Protasi, ki je bil od 1769 do 1823 najemnik gradu. Šolsko stavbo so postavili leta 1822.

Planinski grad so v obdobju kmečkih uporov večkrat napadali uporni kmetje. Prvi večji upor je bil leta 1515. Leta 1573 je kmečka vojska pod vodstvom Ilije Gregoriča zavzela Planino, močno utrjenemu gradu pa ni bila kos. Množičen upor je bil tudi leta 1635 in tedaj so uporni kmetje zavzeli grad. Zadnji upor je bil leta 1790, vendar je bil zadušen že pod gradom.

Število prebivalcev se je v zadnjih sto letih povečalo za 100 odstotkov. Planina je postala pomembnejša tudi za širšo okolico. Tam so tovarna Tajfun – proizvodnja strojev, zdravstveni dom, pošta, bančna poslovalnica, lekarna, osnovna šola, otroški vrtec, kmetijska zadruga, kmetijsko podjetje MEJA, bencinski servis ter več trgovin, gostiln in obrtnih delavnic. Vsak dan vozi iz Celja na Planino več avtobusov.

Narodnoosvobodilno gibanje se je na Planini začelo kmalu po okupatorjevi zasedbi. Velik vpliv na ta razvoj so imele družine prvoborcev Doberšek, Luskar in Zdolšek. Že poleti 1941 je tam delovala 1. celjska četa. Na tem območju se je jeseni 1941 bojeval 1. štajerski bataljon ter prodiral proti Posavju, da bi preprečil preseljevanje Slovencev s tega območja. V okolici Planine je od ustanovitve 10. maja 1942 izvajala akcije Kozjanska četa; ta je leta 1943 prerasla v Kozjanski bataljon, leta 1944 pa v Kozjanski odred. Leta 1942 je imel v bližini Planine sedež okrožni odbor OF za Kozjansko. Med svojim zgodovinskim pohodom na Štajersko se je XIV. divizija 7. februarja 1944 v bližini Planine ostro spopadla z Nemci. Naselje je 17. avgusta 1944 osvobodila Tomšičeva brigada. V okolici Planine je nastalo osvobojeno kozjansko ozemlje. V vseh naseljih so izvolili vaške narodno-osvobodilne odbore. Planina je bila s kratkotrajnimi presledki ob nemških ofenzivah središče političnega in kulturnega življenja, tam je bilo tudi poveljstvo kozjanskega vojnega območja. Med zadnjo nemško ofenzivo za novo leto 1945 je bil trg skoraj v celoti požgan. Na NOB zdaj spominjajo na več hišah vzidane spominske plošče in spomenik 115 padlim borcem NOV in žrtvam fašizma.

S Planine je doma nemška pisateljica Ana Wambrechtsammer (1897–1933); tam je tudi pokopana. Na njeni rojstni hiši ob glavni ulici je spominska plošča z njeno podobo in njenimi besedami: »Ne iz častihlepnosti, temveč samo iz ljubezni do naše Planine, naše ožje domovine, ki je meni najlepši in najmilejši kraj na vesoljnem svetu.« Na pisateljico spominja tudi njen doprsni kip v parku pod gradom. Njeno delo je tudi znani roman »Danes celjski grofje in nikdar več«, ki je bil preveden v slovenščino in je izšel že v več izdajah.

Žig TV je v gostišču Montparis Julijane Kovač, Planina pri Sevnici 44, telefon: 03/748 10 10.

S Planine nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti hribu s cerkvijo sv. Križa na v. strani Planine. Za naseljem je prvo razpotje: leva cesta gre v Šentjur pri Celju, desna je naša. Po nekaj minutah je novo razpotje: po levi cesti bi prišli v Lesično, po desni proti Sevnici pa nadaljujemo našo pot. Cesta se spušča po j. pobočju slemena v dolino potoka Sevnična. Ob cesti so hiše razloženega naselja Doropolje, 590 m, 153 preb. Na v. strani slemena vidimo gručasto vas Šentvid pri Planini s cerkvijo sv. Vida, na j. strani doline pa gozdnati Bohor. Preden pridemo v dolino, stoji ob cesti spomenik, na katerem piše: »XIV. divizija si utira pot na Štajersko 8. februarja 1944 – Tomšičeva brigada razbije nemško motorno kolono.« Kmalu pridemo v dolino, prečkamo Sevnično ob sotočju z Belim potokom in že smo na razpotju, na katerem se na levo odcepi gozdna cesta na Bohor. S Planine do razpotja je nekaj več kot pol ure hoje. Ob njem je zaselek Stara Žaga, ki sodi v Doropolje.

Na razpotju zapustimo regionalno cesto proti Sevnici in se obrnemo na gozdno cesto v dolino Belega potoka. Sprva je ob cesti še nekaj hiš zaselka Stara Žaga, kjer je nekdaj obratovala velika žaga, ki jo je poganjal Beli potok. Dolina se zelo zoži, obdaja nas samota bohorskih gozdov, slišimo le žuborenje potoka. Na levi strani doline se vzpenja j. pobočje Kamnega vrha (833 m), desno pa Vrha Možnice (926 m). Cesta počasi leze navzgor ob Belem potoku. Po 30 min. pri mostičku zapusti potok in se v zavojih vzpenja po pobočju proti gozdarski hiši Netopir. Nekdanja bližnjica od mostička do Netopirja nad grapo potoka je zaraščena. Od Stare Žage do Netopirja je po cesti dobro uro hoda. Domačini pravijo tej hiši »Federmaus«.

Pri Netopirju je križišče več gozdnih cest. TV nadaljujemo po tisti, ki se nasproti hiše začne zložno vzpenjati navkreber. Vse do Koče na Bohorju bomo hodili po mešanem, po večini listnatem gozdu. Za prvim ovinkom zavijemo s ceste levo na bližnjico, ki nam skrajša velik cestni ovinek. Po 10 min. se bližnjica priključi gozdni cesti, ki po s. pobočju Velikega Javornika (1023 m) pelje proti vzhodu. Po nekaj več kot 10 min. naletimo na markacije ZPP, ki pride z Lisce čez Zabukovje in Veliki Javornik in gre skupaj s TV do Koče na Bohorju. Kmalu po priključku ZPP z Velikega Javornika lahko napravimo kratek ovinek na levo po označeni planinski poti na bližnji Veliki Koprivnik (982 m), ki ponuja prelep razgled do Pohorja, Pece in Kamniško-Savinjskih Alp, zlasti pa na Kozjansko. Z vrha, na katerem je urejeno počivališče, se po drugi poti spustimo spet na cesto. Ko se začne zložno spuščati, se že bližamo planinski koči. Od Netopirja do koče smo hodili 45 min.

S Planine pri Sevnici do Koče na Bohorju je 2 h 30 min.

Število komentarjev: 5

  1. Janez pravi:

    Ne pozabimo omeniti tudi to, da je na Planini rojen kantavtor Janko Narat Jenki, ki je znan po svojih provokativnih skladbah.

  2. Mirko pravi:

    Jenki Kozjanska legenda.

  3. Joži pravi:

    JENKI CARE…….JENKI CARE…….JENKI CARE…….JENKI CARE…….JENKI CARE…….JENKI CARE…….JENKI CARE…….

  4. matej pravi:

    Kozjanski kantavtor in humorist pogosto poskrbi, da se fešte razživijo in se folku nariše smeh na obraz, ko se nekdo spomni, da bi spustili kakšno iz njegovega bogatega opusa. No nekateri se glasno režijo, ko se npr. sliši Recitanal, drugi pa le začudeno in namrščeno gledajo. Pri Jenkiju je pač tako, ali ga obožuješ ali sovražiš. Spot za Prodala si svojo … je poseben že zato, ker se začne z igranim delom in ponudi še tri izseke iz njegovih zbranih del. Carevanje! Jenki je legenda!

  5. Peter pravi:

    In zakaj že 5 let ni nič napisal in posnel?

Napiši komentar

(*) - obvezen vnos

Za oddajo komentarja se moraš prijaviti.