Na Šumiku
PRI BAJGOTU ali na ŠUMIKU, 1030 m, je urejena izletniška točka ob sotočju Lobnice in Črnave. Tam je križišče več planinskih poti. Na Lobnici je ohranjen del leta 1837 zgrajene 11 km dolge drče, po kateri so spravljali debla do žag v dolini. Pri mostu se začne pot v Pohorski pragozd, do obeh slapov in naprej v Ruše. Do 24 m visokega slapa Veliki Šumik, kjer pada Lobnica čez visok tonalitni prag, je 20 min., do 9 m visokega Malega Šumika, kjer pada Lobnica po ozkem kamnitem žlebu v tolmun, pa 35 min. Zadnji del poti do Velikega Šumika sodi med zahtevne poti. Ob Malem Šumiku so tonalitne Ravbarske peči. Po ljudski pripovedki so se tam skrivali rokovnjači, po katerih je pečina dobila ime. Pohorski pragozd obsega 58 ha in je zavarovan kot naravni rezervat. Je zadnji ostanek pohorskega naravnega pragozda. Zaradi nedostopnih strmin ob Lobnici v njem doslej še niso sekali. V pragozdu rastejo bukve, smreke in jelke, pa tudi veliko redkih rastlin, med njimi rjasti sleč, alpski srobot, nenavadni kamnokreč in omejelistna zlatica. Pohodnikom priporočamo ogled pragozda in slapov. Pot so leta 1991 obnovili in zavarovali.
Avgusta 1941 je na Šumiku taborila Pohorska četa in od tod 11. avgusta odšla v napad na Ribnico na Pohorju. Takrat še ni bilo gozdnih cest. Na širšem območju Šumika so se partizanske enote večkrat bojevale z Nemci, iz oporišč na Pohorju pa so napadale pomembne točke v dolini, npr. železniško progo Maribor–Dravograd, elektrarno Fala, Lovrenc na Pohorju in druge kraje, v katerih so imeli Nemci svoje postojanke. Enote XIV. divizije so se 29. junija 1944 na Šumiku spopadle z Nemci in jih pregnale. Tedaj je padlo 6 borcev NOV, med njimi narodni heroj Dušan Remih – Duško. Na ta boj nas spominja preprost spomenik ob cesti proti bližnjemu Gozdarskemu domu.
Pri Bajgotu se za nekaj časa poslovimo od SPP, ki gre čez Klopni vrh na Pesek. Našo TV usmeri kažipot nekaj pred mostom proti jugu. V 10 min. se precej strmo vzpnemo po gozdu do ceste na Osankarico. Prečkamo cesto in po precej strmem razritem kolovozu premagujemo s. pobočje Piklerice (1190 m). Po 10 min. smo na nekdanji jasi na pobočju, zdaj pa tam raste mlad mešan gozd. Strmina popusti, na lepi, široki in po večini ravni poti se lahko sprostimo v tišini smrekovih in ponekod mešanih gozdov. Paziti moramo le na markacije, da ne zaidemo na stranske poti in kolovoze. Po 45 min. od ceste gremo čez majhno barje, gozd postane redkejši. Pot se razširi v gozdni kolovoz, ki nas še vedno vodi proti jugu. Kmalu smo v lepem mladem gozdu, ob poti pa je lovska preža. Tam je bila pred pogozditvijo velika jasa Trije studenci (1245 m); ponekod je še ostalo nekaj travnate površine. Ob poti je spomenik velikemu ljubitelju narave in lovcu Jožetu Klančarju (1903–1974), ki je umrl na tem kraju. Steza po ostri visoki travi volk, imenovani tudi baloh, nas spet pripelje v gozd. Po zložnem svetu pridemo v 15 min. od spomenika na razpotje: leva pot pelje k Sv.Trem Kraljem, desna pa mimo Črnega jezera na Osankarico. S smeri sever–jug, po kateri smo hodili vse od Šumika, se na razpotju obrnemo proti zahodu.
Z razpotja sprva nadaljujemo po ravni poti, potem pa zelo zložno navzdol po smrekovem in nato po zvečine bukovem gozdu. Ko se bližamo jezeru, pridemo na barjanska tla, zato je pot speljana po mostnicah. Tik pred jezerom je opozorilna tabla z napisom: »Črno jezero na Pohorju je zaščiten naravni rezervat, obnovljen leta 1993. Ohranimo ga v njegovi podobi. V rezervatu velja predpisan varstveni režim.« Lepa pot ob s. robu jezera nas pripelje do počivališča na sz. strani jezera. Od razpotja je 30 min.