Golte
MOZIRSKA KOČA NA GOLTEH, 1356 m, stoji na j. pobočju Boskovca (1587 m), najvišjega vrha Golt; na njem so leta 1996 postavili 10 m visok razgledni stolp. Prvo Mozirsko kočo je leta 1896 zgradila Savinjska podružnica SPD in je med najstarejšimi slovenskimi planinskimi postojankami. Leta 1929 so poleg stare koče postavili poslopje, namenjeno predvsem smučarjem. Mozirski planinci so leta 1933 postavili še eno kočo. Vse tri je okupator požgal 5. avgusta 1942. Celjski planinci so leta 1946 zgradili novo kočo, ta pa je julija 1950 pogorela v gozdnem požaru. PD Celje je kočo obnovilo leta 1951. Leta 1984 jo je prevzelo PD Mozirje in jo temeljito prenovilo. Koča je stalno odprta; v 19 sobah je 50 postelj; tekoča voda, elektrika, telefon: 03/583 11 21.
Golte so visoka kraška planota v vzhodnih Kamniško-Savinjskih Alpah na sz. strani Mozirske kotline. Na s. se na sedlu Kal (1318 m) povezujejo z vulkanskim Smrekovškim pogorjem. Površje je iz apnenca, na njem pa so kraške vrtače, jame in suhe doline. V nekaterih jamah se vse leto zadržujeta sneg in led. Kraški svet »golta«, torej požira vodo, to pa je dalo planoti tudi ime. Golte so zaraščene s smrekovim gozdom, med njim pa so večje in manjše planine. Na pobočjih, razen na severnem, so na terasah samotne kmetije. Na planoti se dviga več vrhov; poleg najvišjega Boskovca so pomembnejši še Ojstri vrh (1584 m), Medvedjak (1563 m) in Smrekovec (1550 m). Na Golteh je znani rekreacijsko-turistični center s 45 ha smučišč, sedežnicami in vlečnicami, hotelom in restavracijo. Do hotela pripelje iz Žekovca gondolska žičnica, 4 km od Mozirja. Od Mozirske koče do hotela je 20 min. Spomladi 2005 so na Golteh odprli alpski vrt. Od Mozirske koče je oddaljen 10 min. Do vrta pridemo po cesti proti hotelu in zgornji postaji gondolske žičnice. Občina Mozirje je leta 1987 razglasila Golte za krajinski park.
Od Mozirske koče je lep razgled proti j. na Zgornjo Savinjsko dolino z Mozirjem in Nazarjami, Goro Oljko, Celjsko kotlino, Dobrovlje in Menino, proti z. pa na Veliki Rogatec, Lepenatko in Kamniško-Savinjske Alpe z Ojstrico. Z roba na v. strani koče vidimo Šaleško dolino z Velenjem in Šoštanjem, Paški Kozjak in Pohorje.
Na Golteh so se med NOB zadrževale različne partizanske enote. Kmetje so sodelovali s partizani in jim pomagali s hrano, precej pa se jih je tudi pridružilo partizanskim enotam. Na območju Golt so se partizani večkrat srdito bojevali z nemškimi enotami. Grobišča padlih borcev NOV so na Medvedjaku in na Stonu pod Konjščico. Več visokogorskih kmetij so Nemci tudi požgali, nekaterih pa po vojni niso obnovili. Pri Mozirski koči je bil 3. maja 1943 kot naslednik 8. januarja 1943 na Osankarici padlega 1. pohorskega bataljona ustanovljen 2. pohorski bataljon. Na Golte se je konec februarja 1944 po hudih bojih prebila XIV. divizija in se od tam delno usmerila proti Koroški, delno pa proti Savi. Šercerjeva in Bračičeva brigada sta se 9. marca 1945 bojevali z dvema polkoma 14. SS-divizije »Galizien«, ki sta napadala iz Mozirja in Belih Vod. Med srditimi boji se je brigadama v mrazu in snegu uspelo premakniti proti Poljanam pri Radmirju, od tam pa sta sovražnika udarili za hrbet.
Na območju Golt nad Rečico ob Savinji je imela sedež kurirska postaja S-23, ena najpomembnejših postaj na Štajerskem. Zveze je vzdrževala s postajami S-22 na Dobrovljah, S-31 na Brdih pri Slovenj Gradcu, S-32 v Šentilju pri Velenju, S-34 nad Velunjskim grabnom in K-10 pri Koprivni. Konec leta 1944 je bilo na postaji približno 20 kurirjev. Prvi komandir postaje je bil Ivan Mogu – Marko. Po nemškem napadu na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino decembra 1944 je bila postaja izdana. Nemci so jo napadli in ujeli kurirje Alojza Atelška, Alojza Podgorška in Blaža Verbuča – Pankracija; vse tri so 10. januarja 1945 ustrelili v Suhem Dolu pri Rečici ob Savinji. Postajo so pozneje obnovili. Med opravljanjem kurirskih nalog so padli kurirji Ivan Senica -Bonifacij (13. maja 1944 na Prihovi), Karel Fužir – Vitez (6. septembra 1944 v Šmihelu nad Mozirjem) in Alojz Jeraj – Viki (23. aprila 1945 v Paški vasi).
K Mozirski koči lahko pridemo tudi iz Mozirja mimo Radegunde (3 h) ali čez Šmihel (3 h 30), z Rečice ob Savinji (3 h) in z zgornje postaje gondolske žičnice (20 min.). Pripeljemo se lahko iz Mozirja čez Šmihel do parkirnega prostora na Planinski ravni (12 km), od koder je do koče 30 min.
Žig TV je v Mozirski koči.
Od Mozirske koče do Ljubnega ob Savinji je TV speljana po planinski poti mimo Tirška. Pri koči zavijemo mimo sosednje Stanetove koče postaje GRS Celje navzdol v gozd. Steza se strmo spušča pod skalovjem Belih peči. Pri spustu nam pomaga žična vrv, ki je napeta ob težavnejšem delu poti. Levo je globoko pod nami grapa potoka Trnava, ki teče proti Mozirju. Nad grapo vidimo napeljavo gondolske žičnice. Pred nami se pne v. pobočje Medvedjaka. Po 10 min. pridemo izpod skalovja v smrekov gozd in steza postane položnejša. Kmalu potem preide v kolovoz in po stopnicah se spustimo na cesto Šmihel–hotel Golte. Od koče je 20 min. Po cesti gremo zložno navzgor do prvega ostrega ovinka; tam s ceste zavijemo levo na gozdni kolovoz; smerna tabla: Ljubno, Rečica. Že po dveh minutah nas kažipot usmeri desno na stezo, ki se strmo spusti po j. gozdnatem pobočju Medvedjaka. Po petih minutah strmina popusti, steza postane traktorska vlaka, ki se zložno spušča po lepem smrekovem gozdu. Vlaka se kmalu spremeni v kolovoz, ta pa v gozdno cesto. Cesto prečka več manjših potočkov. Po desetih minutah hoje po kolovozu in gozdni cesti nas markacije spet zvabijo desno na stezo. Smrekov gozd prehaja v mešanega. Pod seboj vidimo gozdno cesto, ki vodi z Rečice ob Savinji na Goličko Loko. Smo na pobočju, imenovanem Velika Ravna. Steza je sprva precej ravna, kmalu pa se zložno spusti na gozdni kolovoz. Po nekaj korakih nas steza popelje na levo. Prečkamo potoček, ki teče v potok Suha, potem pa pridemo v gosto malinovje. Na drugi strani že zagledamo spomenik NOB in križišče planinskih poti. Pot navzgor pelje na Medvedjak, druga, ki je tej nasproti, pa prek planine Ston na Rečico ob Savinji. Od Mozirske koče smo hodili 1 h.
Na spomeniku so napisane občutene besede:
»Od Save z juga partizanska pot vodila na koroško stran je tod junaške borce.
Gorski veter tih iz grobov brez imen nam nosi vzdih: umrli smo, da svit svobodnih dni vam živim nikdar več ne zatemni!«
Na križišču zavijemo desno po poti proti Ljubnemu. Prestopimo leseno ograjo, potem pa se spuščamo po j. gozdnatem pobočju Konjskega vrha (1514 m). Pod nami je globoka grapa potoka Gračnica. Naša steza se precej strmo spusti na majhno jaso, s katere vidimo v bližini na j. strani kopast vrh Konjščica (1179 m). Ob levem robu jase pridemo v gozd. Po zaraščenem kolovozu še naprej sestopamo v smeri proti zahodu; ko se drevje razredči, opazimo v dolini Radmirje s cerkvijo sv. Frančiška, na njegovi z. strani Lepenatko in Veliki Rogatec, na j. pa Menino. Zaraščen kolovoz preide v lepo široko pot, ki je položnejša. Mimo odlomljene skale ob poti pridemo pod skalne Tirske peči. Široka, dokaj ravna pot po mešanem gozdu na j. strani Tirskih peči nas pripelje na plano do lese. Na vzpetini stoji novo znamenje. Po stezi in po cesti se spustimo do bližnje Tiršekove domačije, Ter 66, ki ždi na prisojni polici pod Tirskimi pečmi. Od križišča pri spomeniku smo hodili 40 min. Razloženo naselje Ter, 780 m, 230 preb., sestavljajo po večini samotne kmetije, ki ležijo na z. in jz. predgorju Golt. Najviše leži Tiršekova domačija, 944 m.
Takoj pod domačijo prestopimo leso in po travniškem kolovozu mimo vrta precej ravno prečimo travnato pobočje. Od tam je lep pogled na Radmirje, Ljubno, Veliki Rogatec, Lepenatko, Menino. Malo pred gozdom se po slabo vidni travniški stezi spustimo strmo navzdol proti skali z markacijo. Mimo skale pridemo na lepšo pot in po njej v gozd. Po slabem gozdnem kolovozu, ki je ponekod bolj podoben vlaki, se precej strmo spuščamo po smrekovem gozdu. Skozi drevje opazimo pod nami rdečo streho domačije Grozdej. Po nekaj minutah spusta zapustimo vlako; nadaljujemo po stezi, ki se najprej strmo, potem pa zelo zložno spusti po gozdnatem pobočju do kolovoza, ki vodi navzdol do domačije Kaker. Po kolovozu gremo nekaj korakov navzgor, potem pa nas markacija na smreki usmeri v levo po stezi, ki se delno precej strmo spušča do gozdne ceste proti kmetiji Kaker na levi. Od Tiršeka do gozdne ceste smo hodili 30 min.
Po ravni gozdni cesti zavijemo desno proti domačiji Kij. Po nekaj korakih že prečkamo deroči potoček; domačini mu pravijo Podleški graben po domačiji Podlesnik ob cesti na Stare stane, kajti tam je bil nekdaj njen mlin. Kmalu je razpotje: desna cesta zavije navzgor do kmetij odprtih vrat Globočnik in Podlesnik, TV pa po levi do bližnje Kijeve domačije, Ter 37. Odpre se lep pogled proti Raduhi. Mimo domačije še nekaj več kot 10 min. hodimo po cesti, ki se zelo zložno spušča po s. pobočju Tolstega vrha (821 m). Pred nami se nad dolino Ljubnice dviga pobočje s cerkvijo sv. Primoža, desno pod cesto pa je globoka grapa pritoka potoka Ljubnica. Pri lesenih garažah nas kažipot »Kmetija Kadunc 300 m« usmeri v levo po dovozni cesti prek travnika do turistične Kadunčeve domačije, Ter 34. Na travniku pred domačijo se za hip ustavimo in si vtisnimo v spomin prelepe poglede na Komen, Raduho, Primož in skalne vrhove Kamniško-Savinjskih Alp z Ojstrico v sredini. Čez dvorišče, mimo obnovljene Kadunčeve hiše in po sadovnjaku gremo po stezi proti električnemu drogu, potem pa po slemenu nad staro Tolstovršnikovo domačijo na desni zložno proti kapeli sv. Jakoba. Mimo kapele še naprej zložno sestopamo po ozkem slemenu proti leseni ograji ob travniku in po gozdičku do ceste, ki smo jo zapustili pred Kaduncem. Od Podleškega grabna je 40 min.
Prečkamo gozdno cesto, ki pelje navzdol v Juvanje pri Radmirju. Steza, ki se takoj pod cesto spremeni v lepo pot, se zložno spušča po smrekovem gozdu in preide v kolovoz; po nekaj korakih smo na križišču gozdnih cest in kolovozov. S križišča gremo po gozdni cesti naravnost navzdol proti jz. Ko pridemo na plano, smo že pri Fužirjevi domačiji, Ter 19; od ceste do nje je 10 min. Med novim in gospodarskim poslopjem zavijemo po dobro vidni stezi desno po travniku. Lepo je vidno Ljubno ob Savinji. Nekaj korakov pod hišo stoji znamenje s križem in Marijinim kipom. Steza pelje po travniku, levo je ozka grapa s hišico pri zajetju studenčka. Po ozkem slemenu se precej strmo spustimo v grapo s potočkom in v gozdiček. Pot se v okljukih spusti do Ljubnice in že gremo po novi brvi na desni breg potoka in ob njem po cesti navzdol proti žagi. Pred žago zavijemo s ceste po poti na ozko asfaltirano cesto Za Ljubnico in med novimi hišami do ulice z enakim imenom; ta zavije levo do Ceste v Rastke. Mimo občine in šole pridemo na Plac v središču Ljubnega. Od Fužirja do tja je 20 min.
Od Mozirske koče na Ljubno ob Savinji je 3 h 30 zmernega spusta.