Gornji grad
GORNJI GRAD, 436 m, 922 preb. Večje, v središču sklenjeno pozidano naselje, stoji v zgornjem delu Zadrečke doline ob sotočju reke Drete in potoka Šokatnica. Na j. se dviguje strma, gozdnata Menina, na z. pa se za hribovitim alpskim predgorjem dvigata piramidasta Lepenatka (1425 m) in strmi rogelj Velikega Rogatca (1557 m). Na sv. se Zadrečka dolina povezuje prek Homa (621 m) z Zgornjo Savinjsko dolino. Skozi Gornji Grad pelje pomembna regionalna cesta Kamnik–prelaz Črnivec (902 m)–Radmirje–Logarska dolina. Gornji Grad se deli na Gornji trg v središču naselja, Spodnji trg na levem bregu Drete ob cesti proti Radmirju, Podsmrečje na j. ob vznožju Menine, Prod na z. strani in Novo naselje, zgrajeno na ozemlju nekdanje graščine pri cerkvi. H Gornjemu Gradu spadajo tudi zaselki Šokat v dolini Šokatnice ter Tajna in Rore na gričevju na sv. strani.
Gornji Grad ima bogato preteklost. Leta 1140 je oglejski patriarh Peregrin tam ustanovil benediktinski samostan. Zemljo za samostan je podaril plemič Dietbald de Chagere, lastnik gradu na Gradišču pod Menino. Grad je bil prvič omenjen leta 1174, toda že leta 1456 je bil razvalina. V bližini gradu je bila že v 12. stol. cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ob njej pa manjše naselje. To cerkev so pozneje podrli in zgradili samostansko Marijino cerkev, omenjeno že leta 1209. V 13. stol. so samostan prezidali in opremili s križnim hodnikom. Ime Gornji Grad se je uveljavilo za samostan, ne pa za zaselke, med katerimi so bile najpomembnejše Rore, naselje trgovcev in obrtnikov. Rore so bile leta 1291 omenjene kot kraj, leta 1349 pa že kot trg. Krajevno ime Gornji Grad se je za zaselke uveljavilo šele v novem veku. Leta 1461 je bil samostan dodeljen na novo ustanovljeni ljubljanski škofiji. Ko je papež leta 1473 samostan zaprl, je obsežno samostansko gospostvo v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini pripadlo ljubljanski škofiji. Škof Ravbar je okoli leta 1500 samostan prezidal in razširil v utrjeno graščino, tako da je bila tam do leta 1783 škofijska rezidenca. Za časa škofa Attemsa so Marijino cerkev, ne pa tudi zvonika, porušili in v letih od 1757 do 1763 zgradili prostorno baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata z visoko kupolo. Mogočno pročelje krasijo plastike kiparja Jožefa Štrauba. V cerkvi so dragocena dela slikarjev Leopolda Layerja, J. M. Kremser-Schmidta, Valentina Metzingerja in drugih. Pod zvonikom je lapidarij z ostanki nekdanjega samostana in Marijine cerkve. V cerkvi so vzidani nagrobniki ljubljanskih škofov iz 16. in 17. stol., preneseni iz stare cerkve. V Sloveniji ima ta cerkev največjo prostornino in razglašena je bila za katedralo. V 19. stol. so zaradi lažjega pristopa na dvorišče in k cerkvi porušili del graščine ter odstranili pet obrambnih stolpov od osmih. Med NOB je bila graščina požgana, ohranila sta se le j. in jz. krilo ter dvonadstropni vhodni stolp.
Gornji Grad si je že v prejšnjih stoletjih pridobil sloves pomembnega upravnega in gospodarskega središča Zgornje Savinjske doline. Doživljal pa je tudi hude čase. Leta 1471 so ga izropali Turki, leta 1635 so ga napadli uporni kmetje, kuga je tam morila v letih 1473, 1552, 1603–1607 in 1646. Med obema svetovnima vojnama je bil v Gornjem Gradu sedež okraja in sodišča. Leta 1928 je postal mesto, zdaj pa tega statusa nima več. Leta 1900 je imel 774 prebivalcev, po 2. svet. vojni jih je bilo precej manj, od leta 1953 pa se število prebivalcev znova povečuje. Do leta 1955 je bil Gornji Grad samostojna občina, to pa je spet postal v začetku leta 1995.
V Gornjem Gradu so osnovna šola Frana Kocbeka, enota banke, pošta, zdravstvena postaja, več trgovin in gostiln, nekatere imajo tudi prenočišča. Pomembno je podjetje Smreka, ki izdeluje montažne hiše in stavbno pohištvo. Pred 2. svet. vojno je bil Gornji Grad priznan letoviški kraj. Po vojni zamrli turizem zdaj spet oživlja. V zaselku Šokat je naselje počitniških hišic, ki jih turistično društvo oddaja v najem, v okolici pa se nekaj kmetij ukvarja s kmečkim turizmom.
V Gornjem Gradu je 40 let živel in tudi umrl nadučitelj Fran Kocbek (1863–1930), ustanovitelj in dolgoletni načelnik Savinjske podružnice SPD, borec proti potujčevanju slovenskih gora, graditelj planinskih koč in poti, pisec planinskih vodnikov in knjig ter strokovnih pedagoških člankov in publikacij.
Nemški okupator je junija 1941 v Srbijo in na Hrvaško pregnal 43 zavednih Slovencev, kakšen mesec pozneje pa 37 še v koncentracijska taborišča; tam jih je 17 umrlo. V Gornjem Gradu je bila močna nemška postojanka. Kljub temu so ljudje sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Na območju Gornjega Grada so delovale različne partizanske enote. Borci Štajerskega bataljona so se junija 1942 tam spopadli z Nemci, pozimi 1943/44 se je na tem območju bojevala Šlandrova brigada. V začetku julija 1944 je prišla na območje Gornjega Grada Zidanškova brigada in 31. julija napadla mesto, zavzela utrjeno nemško postojanko v graščini in ga 1. avgusta tudi osvobodila. V teh bojih je bila požgana graščina. Gornji Grad je postal središče obsežnega osvobojenega ozemlja. V njem je bilo 8. oktobra zborovanje odbornikov krajevnih narodnoosvobodilnih odborov, 22. oktobra pa zasedanje okrajne narodnoosvobodilne skupščine za Zgornjo Savinjsko dolino. Novembra so tam zborovali civilni in vojaški propagandisti Štajerske in Koroške; hkrati so pripravili tudi razstavo fotografij in tiska o narodnoosvobodilnem boju. Na poslopju nekdanje hranilnice na Attemsovem trgu je spominska plošča kulturniški skupini 4. operativne cone, ki je v kraju delovala od avgusta do decembra 1944. Štab 4. operativne cone je bil nastanjen v zaselku Šokat. Decembra 1944 so Nemci v veliki ofenzivi na osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino spet zavzeli Gornji Grad in se v njem utrdili. Kruto so se znašali nad prebivalstvom, ki je podpiralo partizane. Pred zadružnim domom je spomenik, na katerem piše, da je Gornji Grad med NOB žrtvoval 97 življenj.
Žig TV je v gostilni Irene Tiršek »Pri Jošku«, Attemsov trg 21, telefon: 03/838 30 80.
Pot na Menino nadaljujemo po glavni cesti proti Kamniku oziroma po Attemsovem trgu do prve stranske ceste, ki zavije levo proti vznožju Menine. Po 5 min. pridemo do kapelice, tam pa se na desno odcepi gozdni kolovoz. Po kolovozu smo kmalu na razpotju, na katerem zavijemo na levo pobočje nad potočkom. Smerna tabla nam pove, da je do Doma na Menini 2 h 45 min. Precej strmo po pobočju se dviga slab kolovoz. Ko se približamo v. robu, strmina popusti. Nad potjo se beli obnovljeno stebrasto kužno znamenje iz 17. stol. Z v. pobočja se nam pokaže Zadrečka dolina. Kolovoz se še naprej vzpenja, iglasti gozd prehaja v mešanega. Po 45 min. vzpona pridemo na razpotje: leva pot gre proti Šemprimožniku, desna do nekaj korakov oddaljene obnovljene cerkve sv. Florijana, ki stoji na razglednem pomolu na s. pobočju Menine (743 m). Cerkev je bila prvič omenjena leta 1426. Odpira se izjemno lep pogled na Gornji Grad ob vznožju, na Lepenatko in Veliki Rogatec na z., na Radmirje in Tirske peči na s., na Hom med Savinjsko in Zadrečko dolino, na Bočno in Šmartno ob Dreti v Zadrečki dolini ter na Dobrovlje nad njo. Od cerkve se vrnemo na razpotje, od tam pa zložno po kolovozu pod travnatim pobočjem na levi. Ko po 5 min. pridemo na razpotje, zavijemo levo po travnatem pobočju navzgor. Ko prečkamo gozdno cesto Bočna–Menina, se že približamo Šemprimožnikovi domačiji, Florjan pri Gornjem Gradu 44. Iz Gornjega Grada do nje je 1 h.
Takoj za hišo zavijemo po stezi po travnatem pobočju nad hišo. Po nekaj minutah prečkamo cesto in gremo po vlaki naravnost navzgor proti veliki smreki, na kateri je že od daleč vidna markacija; tam pridemo v gozd. Pot po iglastem gozdu je po večini precej strma. Po 30 min. od Šemprimožnika prečkamo gozdno cesto, potem pa se po ravnem kolovozu bližamo strmini, ki je bila pred 20 leti še travnik, zdaj pa jo zarašča mlad gozd. Pot zavije strmo navkreber. Po 20 min. od prejšnje gozdne ceste spet prečkamo drugo gozdno cesto. Nekaj korakov nad cesto se pot zravna in se obrne proti z. do bližnjega razpotja planinskih poti; tam se ji priključi pot iz Gornjega Grada čez Borovnico. Po nekaj minutah je novo razpotje: desna pot pelje mimo Jespe do Doma na Menini (1 h 15), leva s TV pa čez Ovčji stan (1 h).
Steza se precej strmo vzpenja po s. pobočju Vetrnika (1446 m), kjer iglast gozd prehaja v mešanega. Po 10 min. spet prečkamo drugo gozdno cesto, ki pelje levo na Petelinjek (1451 m), desno pa do ceste Bočna–Menina. Steza se še naprej vzpenja, ko pa čez nekaj minut pridemo v redek iglasti gozd, se priključimo kolovozu. Še vedno se dvigamo po pobočju Vetrnika; kmalu v bližini zagledamo njegov vrh. Na v. strani vrha stopimo na planino Ovčji stan; od zadnjega razpotja je 15 min. Na j. strani zagledamo v bližini vrh Špic (1499 m) z radioamatersko postojanko. Steza se zvija na v. strani Vetrnika proti bližnjemu robu; levo se dviga vrh Petelinjeka. Po dvakratnem prečkanju lese smo na robu s prehodom med planino Ovčji stan in Gospodnjo planino. Steza se po z. pobočju vrha z radioamaterskim stolpom zvije proti jugu. Na desni že vidimo cesto iz Bočne na Menino. Po nekaj minutah smo na j. robu planine, od koder zagledamo pastirsko kočo in Dom na Menini. Po stezi se spustimo do ceste in doma.
Iz Gornjega Grada do Doma na Menini je 3 ure.