Metlika
METLIKA, 169 m, 3225 preb. Obmejno mestno naselje leži v sv. delu Bele krajine v bližini Kolpe, mejne reke s Hrvaško. Staro mestno jedro je nastalo na pomolu nad glavno cesto med potokom Obrh in nekdanjo strugo potoka Bojica. Nove mestne četrti so se razširile proti železniški postaji in Kolpi. V Metliki je pomembno križišče cest proti Novemu mestu, Črnomlju in Karlovcu, skozi mesto teče tudi železniška proga Ljubljana–Karlovac. Od osamosvojitve Slovenije so v Metliki tudi vse potrebne mejne ustanove. K Metliki sodijo tudi zaselki Zvirkov Vrh, Berčice in Bočka. Tam se ravninski del Bele krajine stika z gričevjem na j. strani Gorjancev.
Območje Metlike je bilo poseljeno že v prazgodovinski dobi. Na griču Veselica so leta 1965 odkrili večje keltsko grobišče z žganim pokopom. Pri tovarni Beti so odkopali zgodnjehalštatsko žarno grobišče in rimske grobove, na Grajskem vrtu pa tri halštatske gomile. Najdene predmete hranijo v Belokranjskem muzeju v Metliki.
Metliško ozemlje je do sredine 12. stol. pripadalo Hrvaški. Takrat je Albert Višnjegorski osvojil Belo krajino in jo združil s Kranjsko, Kolpa pa je postala mejna reka. Metlika je bila sprva majhno naselje ob Metličici, imenovano Novi trg, prvič pa je bilo omenjeno leta 1300. Zaradi lažje obrambe pred Turki so se prebivalci pozneje preselili na pomol, kjer je zdaj staro mestno jedro. Mestne pravice je Metliki že pred letom 1323 podelil goriško-tirolski grof Henrik, leta 1365 pa je goriški grof Albert IV. te pravice potrdil z listino, v kateri je Metlika omenjena kot mesto; ta listina je ohranjena. Mesto je bilo središče Metliške marke in najpomembnejša obrambna trdnjava Kranjske pred Turki do ustanovitve Karlovca leta 1579. Med leti 1408 in 1578 so Turki mesto sedemkrat napadli, večkrat pa tudi zavzeli in požgali. Do leta 1556 je bilo v Metliki deželno glavarstvo, potem pa je bila deželnoknežje mesto, podrejeno deželnemu namestniku v Ljubljani. Leta 1588 je bila v mestu ustanovljena poštna postaja na javni poštni povezavi s konjsko vprego Ljubljana–Karlovac. V mestu sta se razvijala trgovina in obrt; prve obrtniške cehe so ustanovili že leta 1569. Prvo šolo je Metlika dobila leta 1850, leta 1865 pa tudi narodno čitalnico. Leta 1869 je bilo v mestu ustanovljeno prvo gasilsko društvo na Slovenskem. Prvi vlak je pripeljal šele leta 1914 in takrat je poštna kočija zadnjič odpeljala v Novo mesto. Velik razvoj je Metlika doživela šele po 2. svet. vojni, ko se je v mestu razvila industrija in ko je postalo pomembno tudi vinogradništvo.
Metlika je danes središče vzhodnega dela Bele krajine. V njej so sedež občine, upravne enote ter različne ustanove in organizacije občinskega pomena. V mestu so srednja tekstilna šola, osnovna šola, pošta, enoti dveh bank, zdravstveni dom, lekarna, več samopostrežnih in drugih trgovin, hotel Bela krajina, več gostiln in okrepčevalnic, precej obrtnih delavnic različnih strok itd. Največ meščanov in okoličanov je zaposlenih v tekstilni industriji Beti, proizvodnji in predelavi plastičnih mas Kolpa in konfekciji Komet, precej novih delovnih mest pa se je odprlo v obmejnih službah. Kmetijska zadruga z vinogradništvom in vinsko kletjo daje zaslužek precejšnjemu številu strokovnjakov, delavcev in vinogradnikov kooperantov. Daleč naokoli je znana predvsem metliška črnina.
V Metliki si lahko ogledamo več kulturnozgodovinskih spomenikov in zanimivosti. Župnijska cerkev sv. Miklavža je bila prvič omenjena leta 1334; leta 1705 je pogorela. Zdajšnjo baročno cerkev so zgradili leta 1759; v njej so zanimive poslikave furlanskega slikarja Domenica Fabrisa iz let 1849/50. Metliški grad, ki je nastal iz srednjeveške utrdbe, je bil prvič omenjen leta 1457. Zdajšnjo stavbo z baročnim pročeljem so zgradili na prelomu 18. in 19. stoletja. V gradu sta Belokranjski in Gasilski muzej. V Belokranjskem muzeju hranijo predmete iz prazgodovinskega, keltskega in rimskega obdobja, najdene na tem območju, v njem so tudi kulturno-zgodovinska, etnografska in vinarska zbirka. Gasilski muzej je vseslovenskega pomena, odprli so ga leta 1969 ob 100-letnici gasilskega društva v Metliki. Spominsko je urejena domačija kiparja Alojza Gangla (1859–1935) in pripovednika Engelberta Gangla (1873–1950). Na robu pomola je mogočna dvonadstropna križniška komenda nekdanjega nemškega viteškega reda, v njej pa je zdaj dom upokojencev.
Metliko so 13. aprila 1941 zasedli Nemci, 4. maja 1941 pa so jih zamenjali Italijani. Kmalu po okupaciji je bil ustanovljen terenski odbor OF. Prvi domačini so odšli v partizane že septembra 1941. Od začetka januarja do 28. maja 1942 je v mestu delovala ciklostilna tehnika. Po kapitulaciji Italije je bila Metlika svobodna. V mestu je bila 28. septembra 1943 ustanovljena 15. SNOB Belokranjska. Oktobra 1943 so Nemci izvedli veliko ofenzivo na svobodno ozemlje na Dolenjskem in v Beli krajini. Za nekaj dni so vdrli tudi v Metliko, vendar so jih enote NOV 9. novembra 1943 pregnale proti Kočevju. Metliko so okupatorji napadli še enkrat: 16. julija 1944 so Nemci, ustaši in vlasovci vdrli v mesto, požgali 31 hiš, vendar so se morali že čez nekaj več kot eno uro zaradi pritiska enot NOV umakniti. Od januarja 1944 do aprila 1945 je bila v poslopju stare osnovne šole oficirska šola glavnega štaba NOV in POS (spominska plošča). Od 5. do 6. maja 1944 se je v Metliki na 1. slovenski novinarski konferenci zbralo približno sto novinarjev, grafikov in tehnikov, ki so sodelovali v NOB (spominska plošča na stavbi TVD Partizan). V šolskem letu 1944/45 je v Metliki delovala nižja gimnazija. Na Trgu svobode stoji lep spomenik belokranjskim partizanom z imeni padlih borcev in žrtev fašizma iz metliške občine.
Od hotela Bela krajina nadaljujemo TV proti Črnomlju po Cesti bratstva in enotnosti do semaforiziranega križišča. Pred križiščem je na desni velika vinska klet. Desno za križiščem je avtobusna postaja, levo poslovna stavba, v kateri so tudi pošta, banka in samopostrežna trgovina. Desna cesta pelje v Novo mesto, leva na mejni prehod proti Karlovcu, nam pa kažipot pokaže naravnost na regionalno cesto v Črnomelj. Ko smo čez potok Sušica, se zložno vzpnemo proti železniški progi Metlika–Črnomelj in jo prečkamo. Približamo se reki Kolpi na levi, kmalu pa smo tudi na mostu čez reko Lahinjo, ki se v bližini izliva v Kolpo. Še pred mostom je odcep stranske ceste na Krivoglavice. Onkraj Lahinje pridemo v naselje Primostek, 142 m, 130 preb., z nekoliko odmaknjenim gručastim jedrom na terasi nad desnim bregom Lahinje. Ob izlivu Lahinje v Kolpo je znano kopališče. Cesta se vije naprej po ravnem Otoškem polju, imenovanem po vasi Otok na robu polja nad Kolpo. Desno se širijo gozdovi in steljniki, levo so polja. Po 20 min. zagledamo na levi, le nekaj minut stran od naše poti, letalo. Do njega lahko pridemo po cesti, ki se levo odcepi proti Otoku. Letalo DC-3 je spomin na partizansko letališče, na katerem so od oktobra 1943 do osvoboditve pristajala zavezniška letala, ki so dovažala vojaško opremo in odvažala ranjence na zdravljenje v Italijo. V začetku leta 1945 so Nemci letališče trikrat bombardirali: med enim od bombardiranj so bombe poškodovale tudi vas in ubile tri partizane.
Po 15 min. od razpotja k letalu pridemo v gručastvo vas Grm pri Podzemlju, 157 m, 56 preb., znano po številnih arheoloških najdbah. V brezovem gozdičku s. za vasjo je veliko halštatsko gomilno grobišče z več kot 30 gomilami. Poleg njih so našli žgane grobove; pripadali so utrjeni prazgodovinski naselbini na hribu Kučar (222 m), ki ga vidimo j. od vasi. Večina izkopanin je v muzeju na Dunaju, nekaj jih hrani tudi Narodni muzej v Ljubljani. Takoj za vasjo se levo odcepi krožna cesta okoli Kučarja, mi pa nadaljujemo pot po regionalki s. od hriba. Po odcepu v vas Geršiči na desni kmalu pridemo na razpotje: leva cesta pelje ob Kolpi proti Adlešičem, ob njej je takoj za razpotjem gručasta vas Podzemelj, 160 m, 150 preb., po desni bomo nadaljevali našo pot. Župnijska cerkev sv. Martina je stala že v začetku 13. stol.; zdajšnja stavba je baročno predelana cerkev, ki je bila prvič omenjena leta 1526. Na prisojnem pobočju Kučarja tik nad vasjo so vinogradi. Na hribu je bila v prvem tisočletju pred našim štetjem utrjena prazgodovinska naselbina; to je bila največja taka naselbina v Beli krajini. Kučar je bil naseljen tudi v rimskem času, o tem pa priča rimski napisni kamen, posvečen bogu Silvanu. Avgusta 1944 se je iz Gradca v Podzemelj preselila oficirska šola, od oktobra 1944 do maja 1945 pa je angleška vojaška misija tam imela radijsko postajo za zvezo z letali, ki so pristajala pri Otoku. Na Kolpi je zaradi čiste in tople vode zelo priljubljeno kopališče.
Z razpotja v Podzemlju gremo naprej po regionalni cesti do 30 min. oddaljenega Gradca. Desno so gozdovi in steljniki, levo pa je po 15 min. odcep stranske ceste proti športnemu letališču. Kmalu zagledamo grad v Gradcu in prve hiše ob cesti, na levi pod cesto pa reko Lahinjo.
Iz Metlike v Gradac je 2 h.