Višnja gora
VIŠNJA GORA, 384 m, 668 preb. Starodavno mestece leži na podolgovatem pomolu pod Starim gradom (508 m), novejši del naselja pa leži ob vznožju pomola ob potoku Višnjica in na s. strani avtomobilske ceste Ljubljana–Novo mesto. Kraj je bil naseljen že v daljni preteklosti. Na Starem gradu je bilo keltsko in rimsko taborišče, mimo je peljala rimska cesta Emona–Neviodunum. V srednjem veku je bil predhodnik Višnje Gore Stari trg; naselje je bilo v dolini in je bilo omenjeno že v 12. stol. Že leta 1294 je imel trg svojega sodnika, deželno sodišče pa je bilo prvič omenjeno leta 1308. Tržani so se zaradi grožnje turških vpadov v drugi polovici 15. stol. preselili na pomol nad dolino in tam je nastala Višnja Gora. Leta 1478 je bila razglašena za mesto, potem pa so okoli nje zgradili obzidje. Višnja Gora je postala pomembna vojaška postojanka. V mestu sta se razvili trgovina in obrt. Obrtniki so se združevali v cehe, najstarejšega so leta 1512 ustanovili kovači in nožarji. Prva šola je bila ustanovljena že leta 1554.
Na Starem gradu nad mestom so razvaline višnjegorskega gradu, ki ga je v prvi polovici 11. stol. zgradila domača plemiška družina Breže – Seliška. Iz tega rodu je izšel rod višnjegorskih gospodov, ki so leta 1136 omenjeni kot ustanovitelji stiškega samostana, leta 1154 pa kot lastniki Višnjegorskega gradu. Najbolj znana sta Žiga Višnjegorski, ki je leta 1529 pogumno branil Dunaj pred Turki, in Friderik Višnjegorski, ki je leta 1575 pri Budačkem padel skupaj s Herbertom Turjaškim v bitki s Turki. Ti so njuni glavi zmagoslavno nosili v sprevodu po Carigradu. V 16. stol. je postala Višnja Gora pomembna poštna postaja med Ljubljano in Karlovcem; to je bila vse do leta 1894, ko je bila zgrajena železniška proga. Leta 1666 so grad in posestva postala last turjaških grofov, leta 1778 pa so v dolini sezidali nov dvorec, v katerem je zdaj vzgojnoizobraževalni zavod.
Simbol mesta je na verigo priklenjen polž. O njem pripovedujejo veliko šaljivih zgodb. Legenda pa pravi, da je v srednjem veku neka bogata Benečanka podarila višnjegorskemu gospodu v zahvalo, ker ji je rešil sina, veliko zlato in z dragulji okrašeno polževo lupino.
Župnijska cerkev sv. Tilna stoji na pokopališču tik nad avtomobilsko cesto. Prvič je bila omenjena leta 1450; v 17. stol. je bila predelana v baročnem slogu. Oltarne slike so delo slikarjev Gašperja Götzla in Mateja Langusa. Podružnična cerkev sv. Ane v poznogotskem slogu je bila zgrajena po preselitvi naselja na pomol leta 1478, leta 1703 pa so jo povečali in obokali. Na Mestnem trgu je lep vodnjak s kipom J. V. Valvasorja.
Nemci so Višnjo Goro bombardirali 22. septembra 1943, ko so začeli veliko ofenzivo na osvobojeno ozemlje. Partizani so konec oktobra 1943 požgali šolo in sodišče, da bi tako onemogočili naselitev nemških vojakov. Spomenik na Mestnem trgu spominja na padle borce in žrtve fašizma.
Višnja Gora zdaj nima več takega pomena, kot ga je imela nekdaj. Tudi ni več mesto, ostalo pa je krajevno središče za bližnje vasi. V njej so osnovna šola, pošta, več trgovin in gostiln ter nekaj obrtnih delavnic in manjših podjetij. Precej ljudi je zaposlenih v Ljubljani.
V Višnji Gori je 37 let živel pripovednik Janez Cigler (1792–1869), znan po tem, da je leta 1836 napisal prvo slovensko povest Sreča v nesreči. Njegov nagrobnik je vzidan v zunanjo steno župnijske cerkve.
Na križišču v bližini ŽP Višnja Gora nadaljujemo TV po cesti v Ivančno Gorico do bližnjega razpotja, tam pa gremo levo čez železniško progo in skozi podhod avtomobilske ceste v Žabjek, novi del Višnje Gore pri župnijski cerkvi. Po cesti v Leskovec, ki je hkrati glavna ulica skozi naselje, gremo zložno do hiše Žabjek 15; tam zapustimo cesto in zavijemo po dovozni cesti desno navzgor proti hiši in telefonskemu drogu. Pred to hišo steza zavije strmo navzgor proti gozdu, tam pa preide v kolovoz, ki se strmo vzpenja po j. pobočju Gradišča (706 m). Prečkamo asfaltirano cesto, potem pa se spet strmo vzpenjamo po gozdu do asfaltirane ceste proti Leskovcu. Od križišča pri ŽP je 25 min. Levo pod nami je dolina Višnjice z avtomobilsko cesto proti Ljubljani, naša cesta pa se v 15 min. zložno vzpne na Vrh pri Višnji Gori, 552 m, 76 preb., v gručasto vas na j. pobočju Gradišča. Skozi vas pridemo na ovinek z razpotjem: leva cesta pelje v Gorenje Brezovo, desna asfaltirana v Leskovec. Hojo po cesti, ki se zelo zložno vzpenja po zakraseli Leskovški planoti, nam krajšajo lepi razgledi vse do Gorjancev na jv. strani. Po 15 min. je na levi velik lovski dom LD Višnja Gora. Na planoti je več travnikov in manj njiv; 10 min. od lovskega doma se levo odcepi cesta v Gorenje Brezovo, ki ga vidimo v bližini, desna pa na Sela. Planota nenadoma spremeni videz; več je travnikov in njiv, pa tudi hiš. Na sz. strani se v bližini dviga gozdnat Kucelj (748 m), na v. strani ceste pa travnata Škrjanščica (722 m). Kmalu pridemo v Leskovec, 665 m, 94 preb. Iz Višnje Gore je 1 h 15. Gručasto naselje stoji na zakraseli Leskovški planoti. Plitva zemlja ne daje dobrih možnosti za kmetovanje, najbolj je razvita živinoreja. V vasi stoji barokizirana podružnična cerkev sv. Ožbalta; na lesenem stropu z letnico 1633 so ornamenti in figuralne podobe Adama in Eve, križanja ter drugih svetopisemskih prizorov.
V Leskovcu zavijemo pri kapelici levo med hišami in nadaljujemo pot po cesti v Veliko Trebeljevo. Od vasi naprej je cesta makadamska. Čez polje pripelje v gozd in do kažipotov, ki povedo, da je tam odcep na Kucelj, na katerega zavije Grosupeljska pot, naši TV pa se do Janč priključita E-6 in Ljubljanska mladinska pot; iz Leskovca do kažipotov je 15 min. Precej ravna cesta pelje naprej po hrbtu med povirjema Velikega potoka na z. in Stiškega potoka na v. strani. Po 15 min. smo na razpotju: desna cesta pelje na Obolno, po levi pa gremo le kratek čas do odcepa, na katerem nas markacije usmerijo desno na gozdno pot. Sprva ravna pot se pozneje zložno zvija navzdol po s. gozdnatem pobočju hriba Kopance (684 m) vse do bližine Velikega Trebeljevega, kjer spet pridemo na cesto, ki smo jo prej zapustili. Iz Leskovca je 60 min.
Iz Višnje Gore v Veliko Trebeljevo je 2 h 15 min.