Železniki
ŽELEZNIKI, 450 m, 3156 preb., so gospodarsko, kulturno in upravno središče Selške doline. Dolgo razpotegnjeno mestno naselje leži v ozki dolini, ki se razširi le na s. strani proti Češnjici. Zaradi pomanjkanja prostora so se Železniki razvijali na treh koncih; Rácovnik na sv. strani na desnem bregu Selške Sore, Trnje v sredini in Gorenji Konec na levem bregu na jz. strani. Leta 1966 so priključili do tedaj samostojna naselja Jesenovec, Škovine in Češnjico. Ker v ozki dolini ni bilo prostora, so se Železniki razširili na ravnino proti Češnjici; tam je nastalo novo sodobno središče s šolo, pošto, banko, trgovinami, gostilnami, kopališčem ter stanovanjskim naseljem Na Kresu. Od 1995 so Železniki spet samostojna občina, kot so bili tudi do leta 1961, ko so jih priključili občini Škofja Loka.
Začetki Železnikov segajo v 13. stol., ko so freisinški škofje na to območje naselili fužinarje iz Furlanije. V okolici so kopali železovo rudo, za pogon vodnih kladiv pa so izrabljali Selško Soro. Pozneje so se v kraju naselili železarji iz Krope, Tržiča (Monfalcone) in Borovelj. Najprej so talili rudo v pečeh na veter, pozneje v pečeh na volka in pečeh z dvojnim phalom. Prvi plavž je bil omenjen že leta 1422. V 17. stol. so delovali dva plavža ter dve večji in pet manjših fužin s kladivi na vodni pogon. Po listini iz leta 1628 je železarstvo z oglarstvom in tovorništvom zaposlovalo približno 2000 ljudi. Ob koncu 19. stoletja je začelo zaradi hude angleške in švedske konkurence propadati, 19. junija 1909 pa je ugasnil zadnji plavž. Na fužinarstvo spominja plavž iz leta 1860 v Gorenjem Koncu; zdaj je zavarovan kot tehniški spomenik. Na nekdanje čase spominjajo tudi nekatere stare hiše z nadstropnimi pomoli in železnimi polknicami.
Železniki so leta 1575 postali trg, leta 1966 pa mestno naselje. V kraju je več pomembnih podjetij, v katerih je zaposlena večina aktivnega prebivalstva: tovarna elektromotorjev in gospodinjskih aparatov DOMEL, industrija pohištva ALPLES, kovinarsko podjetje NIKO, podjetje precizne mehanike in elektronike TEHTNICA in še nekaj manjših. Ohranjena je domača obrt klekljanja čipk.
Železniki so zapisani tudi v zgodovino NOB. Že leta 1941 je bila tam močna organizacija OF. Prvi napad na Železnike je 19. novembra 1941 izvedel Cankarjev bataljon. V ofenzivi partizanskih enot na Gorenjskem, oktobra 1943, so srditi boji divjali tudi okrog Železnikov. V noči na 23. januar 1944 je Prešernova brigada napadla orožniško postajo, ki je štela 55 mož. Od 19. do 22. novembra 1944 se je Gradnikova brigada srdito bojevala z nemškimi enotami v Železnikih in kraj tudi zavzela; po hudih bojih od 4. do 7. februarja 1945 so jih Nemci vnovič zasedli. Kraj je bil dokončno osvobojen 6. aprila 1945. Na Trnju v bližini župnijske cerkve stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega nasilja iz tega kraja.
Na širšem območju Železnikov so delovale kurirske postaje G-1 v bližini Podlonka na Ratitovcu, G-3 v Martinj Vrhu in G-11 v Davči. Poleg medsebojnih zvez so vzdrževale še zveze z G-2 nad Bohinjem, G-12 v Kropi in P-35 na Poljanah pri Cerknem. G-1 je bila ustanovljena julija 1943, v njej je bilo stalno od osem do deset kurirjev, ki so bivali v bunkerju, vkopanem v zemljo. Poleti 1944 jih je sovražnik izsledil in napadel, vendar so se pravočasno umaknili. Postaja G-3 je bila ustanovljena spomladi 1943, v njej je bilo od sedem do dvanajst kurirjev, ki so sprva bivali v šotorih, pozneje pa v leseni baraki. Najtežavnejša zveza te kurirske postaje je bila zveza z G‑1, ker je bilo treba prečkati varovano cesto Škofja Loka–Železniki in Selško Soro. G-11 je začela delati septembra 1943. Sprva je imela pet, pozneje osem kurirjev, ki so si uredili bivališče v baraki. Imela je pomembno nalogo povezave med Primorsko in Gorenjsko. V veliki nemški ofenzivi marca in aprila 1945 so se kurirji v zadnjem hipu umaknili, vendar je bil ob umiku ujet in ustreljen Franc Golja. Na tem območju so partizanske enote vzpostavile tudi telefonske zveze. Poleg zveze Blegoš–Slugova dolina je od sredine 1944 delovala tudi zveza Cerkljansko–Martinj Vrh.
V Železnikih si lahko poleg plavža ogledamo še tehniški muzej v Plavčevi hiši, Na Plavžu 58; v njem je prikazana zgodovina železarstva in spremljajočih dejavnosti ter dejavnosti, s katerimi so se prebivalci ukvarjali po propadu železarstva; telefon: 04/514 73 56. Zanimiva baročna stavba iz leta 1706 je cerkev sv. Frančiška na Logu z Layerjevo sliko in več Metzingerjevimi slikami.
Iz Železnikov je doma več znanih slovenskih osebnosti, med njimi planinski pisatelj Janko Mlakar (1874–1953), literarni kritik France Koblar (1889–1975), znani montanist in ustanovitelj metalurške fakultete v Ljubljani dr. inž. Matija Žumer (1901–1957) ter komandant Gorenjskega odreda Anton Bertoncelj – Zvonko (1913–1944).
Iz starega središča Železnikov na Trnju nadaljuje TV po regionalni cesti proti Škofji Loki. Najprej gremo skozi naselje Škovine, ki se stiska ob cesti med strmim pobočjem na levi in Selško Soro na desni. Na desnem bregu je naselje Rácovnik. Ko se dolina razširi, smo v naselju Otoki s tovarnama DOMEL in NIKO na desni ter obnovljeno šolo in pokritim kopališčem na levi strani ceste. Po 15 min. pridemo v naselje Češnjica, kjer se odcepi asfaltirana cesta v Dražgoše (6 km). Po tej cesti gremo ob potoku Češnjica do vasi Rudno. Levo nad cesto je novo naselje Na Kresu, ki se nadaljuje v obcestno naselje Log; obe sta del Železnikov. Na Kresu sta tudi pošta Železniki in poslovalnica Gorenjske banke.
Ravna cesta po dolini Češnjice, od koder vidimo pred seboj Dražgoše in Dražgoško goro, nas v 30 min. od razpotja v Češnjici pripelje v gručasto vas Rudno, 514 m, 226 preb., na koncu doline pod Dražgoško goro. Rudno je bilo omenjeno že v urbarju iz leta 1291. Prebivalci so se takrat ukvarjali z rudarstvom, od tod tudi ime kraja. V bojih za Dražgoše januarja 1942 so Nemci na Rudnu namestili svojo vojsko in topništvo ter od tod napadali Dražgoše. Spomenik pri gasilskem domu spominja na devet padlih borcev NOV iz tega kraja. V vasi se na levo odcepi cesta prek Rovtarice v Bohinjsko Bistrico (27 km).
Na koncu vasi zavijemo s ceste desno po kolovozu, ki se vzpenja po travnatem pobočju. Po njem pridemo do asfaltirane ceste, po kateri nadaljujemo pot v Dražgoše. Cesta z več ovinki je speljana po pobočju pod Dražgošami in nas pripelje do Doma Cankarjevega bataljona na razglednem pomolu pod vasjo. S poti in od doma je lep pogled na Ratitovec.
Iz središča Železnikov na Trnju do Doma Cankarjevega bataljona v Dražgožah je 2 h.