Pot kurirjev in vezistov

ILIRSKA BISTRICA, 407 m, 4869 preb. Mestno naselje leži v dolini reke Reke med Snežniško planoto in gričevnatimi Brkini. Skozi mesto peljeta mednarodna cesta Postojna–Reka in železniška proga Pivka–Reka; Ilirska Bistrica je obmejna železniška postaja. Mesto sestavljata dve stari naselji Bistrica in Trnovo, ki sta bili do leta 1927 samostojni. Vas Bistrica je bila prvič omenjena leta 1300, okrog leta 1830 pa že kot Ilirska Bistrica. Pisni dokumenti omenjajo Trnovo kot prafaro že leta 1260. To območje je bilo naseljeno že v predzgodovinski dobi. Na Gradišču nad Trnovim so ohranjeni ostanki japodskega gradišča in okopov. Na skalnati vzpetini Gradina so še vidni temelji gradu bistriških gospodov, ki naj bi stal že v 12. stol.

Naselje Bistrica se je razvijalo ob rečici Bistrica, ob kateri so delovali številni mlini in žage. Že v začetku 19. stol. je les za prodajo v Trst in na Reko rezalo 26 žag. Žagarstvo, mlinarstvo, trgovina z lesom, obrt in ugodna prometna lega so vplivali na razvoj kraja, zlasti še po letu 1873, ko je bila zgrajena železniška proga. Gospodarski razvoj je vplival tudi na prebujanje narodne zavesti in ustanavljanje društev. Narodno čitalnico so ustanovili leta 1864, gasilsko društvo 1886, telovadno društvo Sokol in planinsko društvo pa leta 1907. Ilirska Bistrica je leta 1911 postala trg, leta 1932 pa mesto.

Trnovo je bilo do 2. svetovne vojne po večini kmečko naselje, čeprav se je že v 19. stol. hitreje razvijalo tudi na drugih področjih. Leta 1814 je v kraju odprla vrata ljudska šola, prva na območju zdajšnje ilirskobistriške občine. Pomembna šolska ustanova za dekleta je bil samostan šolskih sester De Notre Dame, zgrajen leta 1888. V Trnovem so bili tudi hranilnica in posojilnica, zadružna mlekarna in telovadno društvo Orel. Župnijska cerkev sv. Petra na vzpetini med Trnovim in Bistrico pa je krajane povezovala že pred združitvijo obeh naselij.

Ilirska Bistrica je upravno, gospodarsko, kulturno in prometno središče pokrajine ob zgornjem toku Reke. V mestu je sedež občine, upravne enote, sodišča ter drugih ustanov in organizacij občinskega pomena, pa tudi dve pošti, banka, zdravstveni dom, lekarna, dve osnovni šoli, glasbena šola, več blagovnic, trgovin in gostiln. Meščani in okoličani so zaposleni v več gospodarskih podjetjih; najpomembnejša so lesna industrija Lesonit in prevozniško podjetje Transport. Za razvoj mesta so pomembna tudi manjša zasebna podjetja in obrtne delavnice.

V obdobju med 1. in 2. svetovno vojno je bila Ilirska Bistrica pod Italijo, ta država pa je popolnoma zatrla delovanje slovenskih organizacij, ustanov, šol in društev. Med 2. svetovno vojno so bile v mestu, ki leži na pomembnem prehodu proti morju, močne italijanske, pozneje pa nemške vojaške enote. Kljub temu se je narodnoosvobodilno gibanje razmahnilo tudi tam. Že leta 1941 je bil ustanovljen terenski odbor OF. V bližini mesta so se v začetku leta 1942 zadrževali borci 1. primorske čete, spomladi in poleti 1942 pa je na širšem območju delovala Brkinska četa. Po kapitulaciji Italije je Brkinsko-bistriški odred za nekaj dni osvobodil mesto, potem pa ga je zasedla nemška vojska. Mesto je bilo osvobojeno 28. aprila 1945, po bojih 4. armade jugoslovanske vojske, ki je napredovala proti Trstu. V hiši v Gubčevi ulici 1 je bila 7. maja 1945 podpisana brezpogojna kapitulacija 97. nemškega korpusa; na hiši je spominska plošča. Na Brinškovem hribu, ki je urejen kot park, stoji mogočen spomenik z grobnico 284 borcev NOV, ki so padli za osvoboditev mesta. Na hiši ob križišču Bazoviške in Cankarjeve ulice je spominska plošča borcem 3. prekomorske in 1. tankovske brigade, ki so padli za osvoboditev Ilirske Bistrice. V parku ob občinskem poslopju stoji doprsni kip borke 3. prekomorske brigade Nade Žagar, hčerke narodnega heroja Staneta Žagarja. Na Brinškovem hribu stoji tudi leta 2001 odkrit spomenik padlim članom organizacije TIGR in protifašistom iz doline Reke, Brkinov in Zgornje Pivke.

V mestu si velja ogledati zavarovano staro mestno jedro Gorenji kraj z značilnostmi stare arhitekture, občinsko poslopje v beneškem slogu, bistriško cerkev sv. Jurija iz leta 1752 z baročnimi oltarji in rezljanimi klopmi iz leta 1686, trnovsko župnijsko cerkev sv. Petra z gotskim prezbiterijem, kamnitimi oltarji v kraškem baroku in ravnim stropom, ki ga je leta 1960 poslikal slikar Tone Kralj. Prelep slap Sušec, prek katerega vre voda iz notranjosti Snežniške planote, je 10 min. oddaljen od starega mestnega jedra Bistrice (v sušnem obdobju slap presahne).