Dom na Osankarici
DOM NA OSANKARICI, 1193 m, stoji sredi obširnih gozdov na kraju, imenovanem Osankarica. Mimo pelje lokalna cesta Lukanja–Šumik. Dom je leta 1958 zgradilo Gozdno gospodarstvo Maribor, leta 1996 pa ga je prodalo Ani Škrinjar iz Kota pri Oplotnici. Dom je izhodišče za obisk bojišča Pohorskega bataljona, v njem pa se radi ustavijo tudi obiskovalci Črnega jezera, gozdarji, lovci in planinci. Odprt je vse leto; v sobah je 28 postelj, elektrika, tekoča voda, telefon: 02/845 01 13.
V prizidku doma je urejena muzejska zbirka »Partizansko Pohorje«, ki prikazuje narodnoosvobodilni boj na Pohorju, zlasti pa poslednji boj legendarnega Pohorskega bataljona. V muzejski avli je tudi maketa tabora Pohorskega bataljona.
Pohorskemu partizanskemu bataljonu so bili septembra 1942 priključeni Kranjčev bataljon 2. grupe odredov, ki se je iz Gorenjske prek Koroške prebil na Pohorje, ter Šaleška, Savinjska in Ruška četa. Novembra je bil ustanovljen tudi ženski vod. Komandant bataljona je bil Rudolf Mede – Groga. Na območju, na katerem so bili Nemci zelo občutljivi, hkrati pa v najtežavnejšem obdobju za narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem, je Pohorski bataljon s svojimi akcijami zadajal okupatorju hude udarce. V štirih mesecih je izvedel 105 napadov in šest večjih akcij, poleg tega pa je požgal devet objektov. 21. decembra 1942 je prišel na Osankarico in si tam uredil zimsko taborišče.
8. januarja 1943 se je okoli 12. ure začela zadnja usodna bitka Pohorskega bataljona. Približno 2000 nemških vojakov je obkolilo taborišče. Moralno izjemno trden in borben bataljon, ki je do tedaj vedno odbil številne nemške napade, ni imel podatkov o sovražnikovi moči in je boj sprejel. Po prvem spopadu so se Nemci umaknili in začeli z minometi obstreljevati taborišče. Partizani so se skušali prebiti, a bilo je prepozno. V junaškem boju je padel celoten bataljon, 69 borcev in bork, le ranjenega Franca Kunaverja – Sulca so Nemci ujeli in ga 30. julija 1943 ustrelili pri Ljubnem ob Savinji. Padec Pohorskega bataljona je hudo prizadel narodnoosvobodilno gibanje na Štajerskem, njegov junaški boj pa je bil velika vzpodbuda za nadaljnje boje z okupatorjem. Sedem borcev Pohorskega bataljona so razglasili za narodne heroje. Že 3. maja 1943 pa je bil na Golteh ustanovljen drugi Pohorski bataljon.
Na kraju poslednje bitke Pohorskega bataljona so 4. julija 1959 odkrili spominska znamenja. Osrednji spomenik stoji v bližini nekdanje zemljanke štaba bataljona. Z večjimi granitnimi kvadri so označena mesta zemljank, z manjšimi pa položaji okoli taborišča. Na manjših so napisana partizanska imena bork in borcev, padlih v boju. Na osrednjem spomeniku piše:
»V boj za svobodo sveta
ste šli kot ponosni junaki.
Venec je večno zelen,
Pohorje vam spomenik.«
V bližini Osankarice, v Kotu nad Oplotnico, je bila maja 1944 ustanovljena kurirska postaja S-10, ki je štela 10 do 12 kurirjev. Prebivali so v leseni baraki, ki so jo zgradili nad kamnolomom v Cezlaku. Komandir je bil Franc Gašperlin – Mihec. Kurirji so vzdrževali zveze s kurirskimi postajami S-2a pri Ločah, S-11 na Kumnu pri Lovrencu na Pohorju, S-12 na Lobnici nad Rušami, S-13 v Planici nad Framom in s S-33 na območju Stranic.
Žig TV je v Domu na Osankarici.
Na s. strani doma se začenja pot proti bojišču Pohorskega bataljona in Pesku. Po lesenih stopnicah se vzpnemo v gozd. Pot do bojišča je najprej zložna, potem pa precej ravna. Prek mokrotnih tal so položene mostnice, čez potočke so postavljeni leseni mostički. Po 20 min. pridemo do bojišča. Postojmo pri spomeniku in se spomnimo mrtvih junakov.
Od spomenika gremo po lepi poti skozi temačen gozd v smeri proti severu do bližnjega kolovoza; kažipot pokaže desno na Šumik, levo na Pesek. Po kolovozu se spustimo v dolinico z majhnim potočkom, od tam pa se vzpnemo na nasprotni breg. Po kratkem vzponu nas lep kolovoz popelje po bukovem gozdu na s. strani Javorskega vrha (1336 m). Ko mehka pot postane kamnita, se zložno spusti v travnato dolinico pod Jodlovim vrhom (1298 m) na s. strani; po njej teče Piklerica, ki je tam še majhen potoček. Po lepi poti, ki se zložno vzpenja po kratkem gozdnatem pobočju, pridemo na rob neizrazitega Jodlovega vrha. Naprej je zmerno valovita gozdnata planota. Gozd postaja redkejši, pojavi se nizko borovje, tla so mokrotna. Za rušjem na levi se razprostira barje. Hoja po barjanskih tleh zahteva nekoliko več previdnosti. Na srečo se pot kmalu izboljša in se začne zložno spuščati na lepo jaso z visokimi smrekami. Pridemo v dolinico do majhnega potočka, po nekaj korakih pa do večjega, ki se v bližini izliva v Lobnico. Na drugi strani je jasa, ob njenem robu gremo proti gozdu. Kmalu smo na razpotju: desna pot vodi na Šumik, TV zavije levo. Od bojišča smo hodili nekaj več kot uro. Smo pri Treh žebljih. Nekdaj je bila tam meja med falsko, konjiško in slovenskobistriško gospoščino, označevali pa so jo v drevo zabiti trije žeblji z grbi gospoščin. Ime Trije žeblji se je ohranilo. Na s. strani je v bližini močvirnata planota s Tihim jezerom, imenovanim tudi Falski ribnik.
Od Treh žebljev nas vodi lepa ravna pot po gozdnati planoti z ozkimi jasami. Po 10 min. se z desne priključi pot s Klopnega vrha. TV gre levo proti Pesku. Približno 10 min. hodimo do gozdne poseke na j. strani, od koder se pokaže Rogla. TV se ne spusti po kolovozu, temveč gre po poti desno v gozd in po 5 min. doseže gozdno cesto na Kladju. Po cesti gremo desno proti zahodu. Po nekaj minutah hoje skrajšamo ovinek po bližnjici na levo. Le nekaj korakov po cesti in spet nas markacije popeljejo na pot desno, tako da skrajšamo velik cestni ovinek. Ko znova pridemo na cesto, smo že blizu potoka Črnava, ki priteče iz Skrbinskega borovja na j. strani Klopnega vrha. Od Treh žebljev je 30 min.
Prečkamo Črnavo in se onkraj mostu zložno vzpnemo po stezi na levo prek majhnega travnika do gozda. Pot se zravna ter nas po gozdu in čez jase v 10 min. spet pripelje na cesto, ki smo jo zapustili pri mostu. Po cesti gremo levo; že po nekaj minutah nas opozorilo na skali usmeri s ceste desno na široko pot, ki poteka vzporedno s cesto. Po 5 min. se naša TV pridruži SPP, ki pride s Klopnega vrha. Kmalu spet pridemo na gozdno cesto, vendar že po nekaj korakih zavijemo desno na pot, ki prečka potoček izpod bližnjega Brvnega vrha (1332 m). Po slabem kolovozu se zložno vzpnemo na širok hrbet na j. strani Brvnega vrha, od tam pa se spustimo do drugega potočka. Kmalu smo na Zgornji brvi, kjer pridemo na regionalno cesto Oplotnica–Pesek–Lovrenc na Pohorju. Tam se ji priključi gozdna cesta s Klopnega vrha, nekoliko naprej pa še pot iz Lovrenca na Pohorju. Od razpotja, na katerem se je TV združila s SPP, je 30 min.
Na Zgornji brvi zavijemo po regionalni cesti na desno. Do 45 min. oddaljenega Doma na Pesku se cesta ves čas zložno dviga. Obdaja nas gozd, le sem in tja se odpre pogled na Roglo.
Od Doma na Osankarici do Doma na Pesku je 3 h 30 min.