Dražgoše
DRAŽGOŠE, 793 m, 338 preb., so razloženo naselje na prisojnem pobočju Dražgoške gore, ki se strmo dviga nad naseljem in ozko dolino Češnjice. Naselje ima tri dele: Pri Cerkvi, Na Pečeh in Jelenšče. Dražgoše imajo ugodno podnebje, ker jih Dražgoška gora varuje pred severnimi vetrovi. Prebivalci se delno ukvarjajo s kmetijstvom, delno so zaposleni v Železnikih in Škofji Loki, v vasi pa je tudi nekaj manjših podjetij. Dohodek jim dajejo tudi gozdovi. V naselju so podružnična osnovna šola, trgovina in gostilna. Kraj sodi v dostavni okoliš pošte Železniki.
Dražgoše so znane predvsem po bojih Cankarjevega bataljona z Nemci, ki so potekali od 9. do 11. januarja 1942, in po maščevanju Nemcev nad domačini. V začetku leta se je v vasi nastanil Cankarjev bataljon. Ko so Nemci začeli napadati, so partizani zavzeli ugodne položaje od cerkve do pečevnate Jelence. Nemci so z Rudna s topovi streljali na Dražgoše in skušali prodreti v vas. Tretji dan se jim je posrečilo napasti partizane v hrbet s kroparske strani. Do zadnjega se je bojeval Bičkov vod na Jelenci, ki se zdaj imenuje Bičkova skala. Po treh dneh hudih bojev s premočnimi nemškimi enotami se je bataljon umaknil na Mošenjsko planino na Jelovici. Ko so Nemci zasedli Dražgoše, so se maščevali nad vaščani: ustrelili so 41 domačinov, preostale odgnali v taborišče, vas pa zažgali. Zidovje, ki je ostalo po požaru, so razstrelili, prav tako tudi baročno cerkev. Kljub temu je škofjeloški muzej iz nje rešil znamenite zlate oltarje iz 17. stol., ki so zdaj na ogled v tem muzeju. V spomin na te hude dni so leta 1976 postavili mogočen spomenik, delo arhitekta Borisa Kobeta, kiparja Stojana Batiča in slikarja lveta Šubica. V kostnici pod spomenikom so pokopani posmrtni ostanki borcev dražgoške bitke. Vsako leto v začetku januarja prirejajo v spomin na dražgoške boje spominske pohode »Po stezah partizanske Jelovice« in športna tekmovanja. V Domu Cankarjevega bataljona je stalna razstava o boju v Dražgošah.
V bližini Dražgoš je od aprila do konca avgusta 1944 delovala kurirska postaja G-20, ki je vzdrževala zveze s postajami G-12 v bližini Krope, G-26 v Bukovščici in G-3 v Martinj Vrhu.
Dražgoše so po vojni obnovili, v zadnjih letih pa se je naselje povečalo z novimi hišami. Leta 1966 so zgradili tudi cerkev sv. Lucije; freske in slikana okna so delo slikarja Staneta Kregarja.
V Dražgoše lahko pridemo po cestah iz Krope prek Jamnika (12 km), iz Bohinjske Bistrice čez Rovtarico in skozi Rudno (27 km).
Žig TV je v gostišču v Domu Cankarjevega bataljona, telefon: 04/514 68 35, če je zaprto, pa v skrinjici na pročelju doma.
JELOVICA je zakrasela alpska planota med Kropo, Kamno Gorico in Lancovim na s., Savo Bohinjko na z. in Selško Soro na j. Na s. strani je visoka od 1000–1100 m, na j. pa od 1200–1400 m. Najviše se vzpne na območju Ratitovca (Altemaver, 1678 m), ki je strm rob planote. Jelovica je zgrajena iz apnencev in triasnih dolomitov. Poraščena je z obširnimi gozdovi, ki so jih ponekod izsekali in tam uredili planine za pašo živine. Med gozdovi so številne kraške vrtače, kotliči, brezna in podzemne jame, pa tudi suhe doline. Ponekod so šotna barja, ki so ostanki ledeniških jezer. Kjer so tla neprepustna, opazimo tudi površinske vode. Planota je prepredena z gozdnimi cestami. Naselja so ob vznožjih, le nekaj jih je na pobočjih. Nekoč so na Jelovici kopali železovo rudo za fužine v Kropi in Železnikih, razvito pa je bilo tudi oglarstvo.
Jelovica je bila pomembno središče narodnoosvobodilnega gibanja na Gorenjskem. Na planoti je bilo ustanovljenih nekaj partizanskih enot in partizani so tam bojevali več hudih bitk. TV pelje po planoti mimo številnih pomnikov iz NOB.
Iz Dražgoš se bomo povzpeli na Jelovico. Od Doma Cankarjevega bataljona gremo po asfaltirani cesti zložno navzgor v Dražgoše in Na Pečeh zavijemo po ožji asfaltirani cesti proti zaselku Jelenšče. S poti je lep razgled na Ratitovec, na novi del Železnikov ter na gorski hrbet od Starega in Mladega vrha ter Koprivnika do Blegoša. Nekaj minut hodimo po gozdu. Preden ga zapustimo, zavijemo levo navzgor na ožji gozdni kolovoz, po katerem smo v 5 min. na gozdni cesti z Jelenšč na Jelovico. Po njej naredimo nekaj korakov levo do odcepa slabše gozdne ceste na levo, po kateri nadaljuje TV. Do tja smo hodili 30 min.
Hoja po kamniti gozdni cesti, ki se zložno vzpenja po j. gozdnatem pobočju Dražgoške gore, ni naporna. Obdaja nas mešani gozd. Ob cesti se kmalu pokaže pečevje, ponekod pa tudi skalni stebri in stene. Ponekod se nam odpre pogled na Ratitovec in Prtovč pod njim ter na Blegoš in Črni vrh. Ob cesti je počivališče s klopjo. Po 30 min. nas napis na skali »Planina Kališnik« usmeri na gozdno pot, po kateri skrajšamo velik cestni ovinek. Pot po smrekovem gozdu se po 5 min. vzpne na cesto, ki smo jo prej zapustili. Ravna cesta po smrekovem gozdu nas v nekaj minutah pripelje na cestno križišče pred opuščeno planino Kališnik, 1165 m, na j. robu Jelovice. Iz Dražgoš je 1 h 15 min.
S cestnega križišča nadaljujemo pot po cesti na desno. V kotanji na levi strani opazimo planino Kališnik z opuščeno planšarijo. Po 10 min. od križišča nas kažipot »Vodice« usmeri s ceste levo na gozdni kolovoz, ki kmalu postane široka gozdna pot. Pridemo na majhno jaso z mlakužo. Še nekaj minut, pa smo na gozdni cesti. Po njej gremo nekaj korakov levo, potem pa zavijemo desno po gozdnem kolovozu. Po valoviti planoti s smrekovimi gozdovi pazimo na markacije, da na razpotjih ne zaidemo s prave poti. Po 30 min. od odcepa s ceste nad planino Kališnik pridemo do majhne brunarice sredi gozda. Po stezi mimo nje se povzpnemo na bližnji rob, od tam pa se po gozdni poti spustimo do gozdne ceste, po kateri zavijemo levo. Po nekaj minutah jo zapustimo in nadaljujemo desno po gozdnem kolovozu zložno navzgor do bližnjega razpotja. Naprej gremo po levem kolovozu, ki postane lepa, precej ravna gozdna pot. Po 10 min. od odcepa z gozdne ceste pridemo na široko gozdno cesto, po kateri gremo levo do križišča več gozdnih cest. Od brunarice smo hodili 40 min.
Takoj za križiščem sprva nadaljujemo pot desno po ožjem gozdnem kolovozu, ki se zložno vzpenja in po petih minutah pride do gozdne ceste na desni strani. Nadaljujemo po gozdnem kolovozu, ki se zložno spušča. Kmalu prečkamo gozdno cesto, potem pa se še naprej spuščamo do male jase s spomenikom, na katerem piše, da je bil na tem kraju 5. avgusta 1941 ustanovljen Cankarjev bataljon. Od cestnega križišča smo hodili 15 min. Pri spomeniku je razpotje planinskih poti: desna pot pelje po s. robu planote na Jamnik, nas pa kažipot »Vodice« usmeri proti Partizanskemu domu. Lepa pot se spušča po gozdnatem hrbtu med globoko grapo potoka Hrenovec na desni in grapo na levi. Pridemo na travnat vršiček, s katerega se odpre pogled proti Karavankam. Sledi precej strm spust in po 15 min. od spomenika smo že na Vodiški planini.
Iz Dražgoš do Partizanskega doma na Vodiški planini je 3 h.