Vodiška Planina
PARTIZANSKI DOM NA VODIŠKI PLANINI, 1118 m, stoji na kraju, na katerem je pred 2. svetovno vojno stala planšarska koča. Dom je leta 1961 v spomin na borce in boje enot NOV na tem območju postavila Zveza združenj borcev NOV gorenjskih občin. Hišna številka doma je Kropa 180. Lastnik je Občinski odbor ZZB NOV Radovljica, vendar ga daje v zakup. Odprt je od 1. maja do konca septembra. V sobah je 50 postelj; elektrika, tekoča voda, telefon: 04/531 52 93. Pred domom raste velikanska lipa, posajena davnega leta 1473.
Predstavniki vojno-revolucionarnih komitejev so na sestanku, 20. julija 1941 pod Malim Gregorjevcem v bližini Vodiške planine, sprejeli sklep o začetku vstaje na Gorenjskem. Na Gradišču, na s. strani doma, je bila 29. julija 1941 ustanovljena Jelovška četa. Na Jelovici so se do konca vojne zadrževale različne partizanske enote in s planote začenjale akcije proti okupatorju; tam so imele tudi sedeže svojih političnih organizacij. Na j. robu planote je bila od leta 1943 bolnišnica Gorenjskega odreda.
Čez Jelovico je vodila pomembna kurirska pot, ki je povezovala kurirske postaje G-20 pri Dražgošah, G-12 v bližini Krope, G-33 na planini Talež na s. pobočju Jelovice in G-30 nad Bohinjsko Belo. Prek teh zvez so pošto glavnega štaba NOV in POS ter slovenskega političnega vodstva prenašali na Gorenjsko in seveda tudi v nasprotno smer.
Razen po TV lahko pridemo na Vodiško planino tudi iz Krope (1 h 30) in Kamne Gorice (1 h 30), cesta pa pripelje iz Radovljice prek Lancovega in Spodnje Lipnice (14 km).
Žig TV je v Partizanskem domu, če je zaprt, pa v skrinjici na s. strani doma.
Z Vodiške planine do Soriške planine bomo ves čas hodili po cestah. Bližnjic ni. Ne oddaljujmo se od markirane poti, saj se sredi obsežnih gozdov lahko izgubimo.
Od Partizanskega doma gremo po gozdni cesti najprej zložno navzdol do 2 km oddaljenega razpotja: desna cesta pelje v Lipnico in Radovljico, TV pa nadaljuje po levi proti Rovtarici. Po pol km se levo odcepi gozdna cesta na Mošenjsko planino, nas pa desna vodi po precej ravni gozdni planoti do 2 km oddaljenega razpotja; po levi bi prišli na planino Martinček, kjer je naselje za gozdne delavce, mi pa gremo po desni, ki se zložno spušča po s. strani Dovskega vrha (1322 m). Po nekaj več kot 3 km se na desno odcepi gozdna cesta proti Ledeni dolini, naša pot pa gre po levi. Po nekaj manj kot kilometru smo na novem razpotju: desno se odcepi gozdna cesta pod Črni vrh, TV pa gre po levi, boljši cesti zložno navzdol. Na desni strani se odpre pogled na Pokljuko in Julijce. Še nekaj več kot pol kilometra je do razpotja tik nad Selško planino. Leva gozdna cesta pelje na Radovljiško in Mošenjsko planino, desna s TV pa na Rovtarico. Na desni strani ceste je obsežna Selška planina s planšarskim naseljem. Ob cesti je spomenik padlim borcem NOV, na njem pa piše:
»Ta kraj je s svojo krvjo posvetilo
17 borcev Prešernove brigade,
ki so 19. 6. 1944 padli v boju z Nemci.
Šli ste za klicem domovine
in hrabro zrli smrti v oči,
kakor v rodni dom ste hiteli v planine,
mrtvim planine postale so dom za vse dni.«
Od spomenika se cesta precej spušča proti Rovtarici. Po nekaj manj kot kilometru se desno odcepi gozdna cesta v Gladko dolino in do počitniškega doma Goričane, naša pot pa gre naravnost navzdol. Še pol kilometra in že smo na Rovtarici. Od Partizanskega doma je 2 h 30 min.
Rovtarica, 1100 m, je prostrana planina z gozdarskim naseljem in pomembnim cestnim križiščem. Na cestnih kažipotih beremo, da je do Škofje Loke 28 km, v Bohinjsko Bistrico 15 km in na Vodiško planino 11 km.
Z Rovtarice nadaljuje TV po regionalni cesti proti Bohinjski Bistrici. Po pol kilometra se levo odcepi gozdna cesta proti Ratitovcu. Nadaljujemo ves čas po regionalni cesti, ki se zložno spušča proti Bitenjski planini s planšarskim naseljem na desni strani nekoliko pod cesto; z Rovtarice do odcepa ceste na planino je 7 km. Še kilometer je po asfaltirani cesti do pomembnega razpotja regionalnih cest (910 m) nad planino Vresje. Desna asfaltirana cesta gre navzdol v Bohinjsko Bistrico (8 km), leva asfaltirana pa navzgor na Bohinjsko sedlo (5 km) ter naprej v Sorico in na Petrovo Brdo. Z Rovtarice smo hodili 2 h.
Cesta s TV, ki se zelo zložno vzpenja po mešanem gozdu, pride po 5 km na Bohinjsko sedlo (1277 m), prelaz med dolino Selške Sore in Save Bohinjke na sz. strani. Pred prihodom na prelaz vidimo na desni strani ceste strmo gozdnato pobočje gore Čeviž (1535 m), sosede nekoliko višjega Možica. Na prelazu nas pozdravi tabla »Dobrodošli v občini Železniki«. Na obširni planoti ob cesti je velik parkirni prostor, zaseden zlasti pozimi; tam je tudi okrepčevalnica, v kateri hranijo žig TV. Z razpotja nad planino Vresje je 1 h 30 min.
Od Partizanskega doma na Vodiški planini do Soriške planine je 6 ur hoje.