Južno od Ljubljane

KRVAVA PEČ, 726 m, 26 preb. Gručasto naselje leži na prevalu med Sv. Lenartom in Repičnikom (920 m) nad sotesko reke Iška. V Krvavo Peč pripelje asfaltirana cesta iz Roba (7 km), gozdne ceste pa jo povezujejo s Kureščkom, Selom pri Robu in Blokami. Kraj, ki je bil prvič omenjen leta 1425, se je najprej imenoval Rožna vas, zdajšnje ime pa je dobil po nekem vpadu Turkov, ki so po izročilu z bližnje skale v Iško vrgli dve deklici, njuna kri pa je pordečila skalo. Na hribčku Sv. Lenarta stoji podružnična cerkev sv. Lenarta, poleg nje pa je na robu nad sotesko naselje počitniških hišic. Globoko pod nami lepo vidimo sotesko Iške. Pri cerkvi je bilo prazgodovinsko gradišče. Celotno območje je kraški svet, njive in travniki so v zakraseli dolini Polje na v. strani naselja. V vasi je veliko šolsko poslopje, vendar v njem ni več pouka. Število prebivalcev se je zelo zmanjšalo: leta 1890 jih je bilo 154, leta 1931 še 134, leta 1961 pa le 61. Tudi v zadnjih tridesetih letih se število prebivalcev še naprej zmanjšuje: vzroka sta predvsem slaba zemlja, ki ne omogoča sodobnega kmetovanja, ter oddaljenost od večjih središč, s katerimi ni avtobusnih zvez. V vasi ni trgovine in tudi ne gostilne.

Gozdovi okoli vasi, globoka in težko prehodna soteska Iške ter na drugi strani obsežna gozdnata prostranstva Krima so bili zaradi bližine Ljubljane pomembna območja NOB. Že leta 1941 je tam delovala Krimska četa. V soteski Iške je bila od leta 1941 naprej partizanska bolnišnica Krvavica, ki je okupator ni nikoli odkril. Spomladi 1942 je na tem območju divjala velika italijanska ofenziva, med njo pa so Italijani požgali več vasi, 22. marca tudi Krvavo Peč. Poleti 1942 so v teh krajih potekali hudi boji, saj so hoteli Italijani z dobro pripravljeno ofenzivo streti NOB. Zasilno obnovljeno Krvavo Peč so 8. avgusta 1942 znova požgali, vse moške pa izgnali v internacijo. Hude boje je 24. januarja 1943 v Krvavi Peči bojevala Šercerjeva brigada in premagala Italijane, ki so oblegali Mokrec. Na območju Krvave Peči in Mokreca so Tomšičeva, Šercerjeva in Gradnikova brigada od 25. do 27. avgusta 1943 razbile zadnjo italijansko ofenzivo. V spomin na te boje so na poslopje šole vzidali spominsko ploščo. Na padle borce in žrtve okupatorja pa spominja pomnik na pokopališču pri cerkvi sv. Lenarta.

Žig TV je v skrinjici pri šolskem poslopju.

Iz Krvave Peči do nekdanje logarnice na Mokrecu hodimo po gozdnih cestah. Pridruži se nam tudi Ljubljanska mladinska planinska pot, ki jo bomo prepoznali po črki »M« poleg planinske markacije; pot je skupna do Turjaka, razen na delu poti med Mokrecem in Kureščkom. Tudi na tem območju je več opozoril o medvedih. Mimo šole zavijemo zložno navkreber. Na razpotju nad vasjo nadaljujemo po desni cesti, ki se sprva vzpenja po travnatem pobočju. Desno pod nami ostaja Krvava Peč. S travnatega pridemo na pobočje, zaraščeno z leskovjem, potem pa v mešani gozd. Po 15 min. je oster ovinek v levo in tam se odcepi stranska gozdna cesta, ki je zaprta z zapornico. Ovinkasta cesta se počasi vzpenja po zelo lepih gozdovih. Na majhnem prevalu na z. strani Repičnika je razpotje; pot nadaljujemo po desni cesti do bližnjega novega razpotja, na katerem nas kažipot »Mokrec« usmeri na levo cesto. Desna se spusti proti Kureščku in po njej nadaljuje Ljubljanska mladinska pot. Z razpotja gremo zložno navkreber po z. pobočju Bravinčjega hriba (990 m), na z. strani ceste pa je več vrtač. Ko se začnemo spuščati, zagledamo Mokrec. Pridemo na jaso s križiščem petih gozdnih cest. TV gre naravnost do gozda in do bližnjega poslopja nekdanje logarnice.

Od Krvave Peči smo hodili 1 h 15.

[child-pages sort_column="menu_order"]

Komentiranje ni možno.