Bohor
KOČA NA BOHORJU, 898 m, stoji na jasi tik pod vrhom Plešivca (915 m). Leta 1959 jo je zgradilo PD »Bohor« Senovo na temeljih med NOB požgane lovske koče. Koča je bila večkrat obnovljena, leta 1994 pa so zgradili še prizidek. Odprta je vsak dan, razen ob ponedeljkih. V treh sobah je 28 postelj, na skupnih ležiščih pa 16 ležišč; tekoča voda, elektrika, telefon: 07/497 24 75.
Bohor je podolgovato pogorje v Posavskem hribovju, med dolinami Sevnične na z., Zagorskega potoka na s. in Bistrice na v. ter Senovško-Sevniško kadunjo na j. Sestavljeno je iz triasnih apnencev in dolomitov. S. pobočja so strma in poraščena z mešanim gozdom, položnejša j. pobočja pa z listnatim gozdom. Na širokih terasah na j. strani so manjši zaselki, ki jih obdajajo njive in travniki. Najvišji vrh pogorja je Veliki Javornik (1023 m).
S Plešivca nad kočo je lep razgled predvsem proti j. in na Veliki Javornik na z., drugam pa le, če je drevje golo. Na j. vidimo pobočja Bohorja, ki se spuščajo v Senovško-Sevniško kadunjo, del Brestanice, košček Savske doline med Brestanico in Sevnico, Krško gričevje na drugi strani Save ter široko Krško polje z Gorjanci v ozadju. Na z. se vleče gozdnati hrbet Bohorja z Velikim Javornikom v bližini. Proti s. se za ozko dolino Zagorskega potoka ob s. vznožju Bohorja razprostira obširno hribovito območje Kozjanskega, zadaj pa se dvigajo Pohorje, Boč in Donačka gora. Proti v. opazimo skozi drevje strma pobočja Bohorja, ki padajo v Bistri graben proti Kozjemu.
Bohor je bil med NOB zavetišče partizanskih enot, ki so delovale na njegovem širšem območju ali pa so na svojih pohodih tam le počivale. Že oktobra 1941 se je na njem zadrževala Brežiška četa, novembra 1941 pa ga je na znanem brežiškem pohodu prečkal 1. štajerski bataljon pod poveljstvom Franca Rozmana – Staneta. Od spomladi 1942 se je tam bojevala Kozjanska četa; že leto pozneje je četa prerasla v Kozjanski bataljon. Februarja 1944 se je v globokem snegu čez Bohor prebijala XIV. divizija na svojem znamenitem pohodu na Štajersko. Aprila 1944 je bil v bližini Sromelj ustanovljen Kozjanski odred, ki je od junija do septembra 1944 osvobodil precejšen del Kozjanskega. Nemci so v zimski ofenzivi 1944/45 požgali nekaj vasi in postrelili več ljudi. Bohor je bil simbol boja za svobodo na Kozjanskem in v Posavju, njemu je posvečena znana partizanska pesem »Bohor je vstal, Bohor žari«.
V grapi pod vrhom Velikega Javornika so se do aprila 1944 v partizanski bolnišnici zdravili ranjeni borci NOV, potem pa je bila bolnišnica izdana in uničena. Od koče pridemo k njej v 30 min. Na Bohorju je bil tudi sedež nekaterih političnih organizacij, med njimi tudi okrajnega odbora OF Blanca-Senovo in okrožnega odbora OF za okrožje Kozje. Na planinski koči je vzidana plošča v spomin na zbor kozjanskih aktivistov avgusta 1944.
Jeseni 1943 je bila na Bohorju ustanovljena kurirska postaja S-27, ki je delovala do konca vojne. Prvi komandir je bil Leopold Juvan – Igor, na postaji je bilo približno deset kurirjev. Zveze je vzdrževala s S-28 v bližini Pišec, S-25 pri Jurkloštru in S-1 na Rudnici ter z odbori OF in vojaškimi enotami na Kozjanskem. Pri opravljanju kurirskih nalog je 26. februarja 1945 pri Osredku padel kurir Franc Zemljak.
Do Koče na Bohorju lahko pridemo tudi iz Blance prek Ložic in mimo partizanske bolnišnice (5 h), iz Sevnice čez Zabukovje in po ZPP (6 h) ter iz Lesičnega po Planinski poti XIV. divizije (4 h). Pripeljemo se lahko s Senovega po lokalni cesti skozi Dovško in mimo zaselka Plešivec (16 km).
Žig TV je v koči.
Od koče gremo najprej po cesti, ki pelje na Senovo, na prvem ostrem ovinku pa zavijemo desno navzdol po kolovozu v gozd. Kolovoz se precej strmo spušča po hrbtu nad globoko grapo Dobrovškega potoka na desni. Kmalu smo na križišču gozdnih kolovozov, od koder nadaljujemo naravnost navzdol. Po 5 min. od križišča pridemo iz gozda. Zagledamo domačijo, vendar že pred njo na ostrem ovinku zavijemo s kolovoza desno po poti v gozd. Po nekaj minutah prečkamo majhen travnik, potem pa nas široka pot po robu hrbta nad grapo Dobrovškega potoka pelje zložno navzdol po listnatem gozdu. Ko pridemo pri križu do gozdne ceste, se po njej spustimo do bližnje domačije. Pred njo zavijemo s ceste proti gospodarskemu poslopju in domačiji Cehte, Dobrova 42. Od koče je 25 min. Razloženo naselje Dobrova, 560 m, 200 preb., sestavljajo majhni zaselki in samotne kmetije na j. pobočju Bohorja med Dovškim potokom na v. in Dobrovskim potokom na z.
Ob gospodarskem poslopju se po stezi spustimo proti kozolcu dvojniku in mimo njega v gozd. Star kamnit kolovoz nas pelje navzdol po pobočju visoko nad ozko dolino Dovškega potoka. Po 10 min. pridemo s kolovoza na široko pot; nadaljujemo levo in pridemo na cesto, ki pelje v zaselek Jablance; ta je sicer del kraja Dobrova. Po cesti gremo 150 m desno, potem pa se spustimo po poljski poti desno od vinograda v gozd. Pazimo na markacije, ker je pobočje poraščeno z grmovjem. Strma steza se spusti do razdrapanega gozdnega kolovoza, po katerem odslej zložneje sestopamo v dolino. Po 10 min. od zaselka Jablance pridemo na plano pri zadnji domačiji naselja Dobrova (št. 28). Takoj za domačijo stopimo na asfaltirano cesto, že čez 5 min. pa smo v dolini z Dovškim potokom in na cesti Senovo–Bohor. Od planinske koče smo v dolino hodili 60 min.
TV nadaljujemo na Senovo po asfaltirani cesti ob Dovškem potoku. Kmalu se ozka dolina razširi, ob cesti pa se že pojavijo hiše. Po 30 min. je razpotje: desna cesta pelje v Gornji Leskovec, naša naprej po dolini. Takoj za razpotjem nas krajevna tabla opozori, da smo prišli na Dovško, 249 m, 236 preb., razloženo naselje s strnjenim obcestnim jedrom, ki se že stika s Senovim, ter s petimi zaselki na pobočjih nad dolino. Skozi prijazno naselje zvečine novih enodružinskih hiš z vrtovi pridemo v 15 min. do začetka naselja Senovo. Na desni vidimo novo pokopališče in športna igrišča, levo ob cesti pa je lepo stanovanjsko naselje. Kar hitro se naša cesta v središču Senovega priključi regionalni cesti Brestanica–Podsreda.
Od Koče na Bohorju do Senovega je dve uri zmerne hoje.