Senovo
SENOVO, 220 m, 2448 preb. Urbanizirano naselje stoji sredi Senovskega podolja ob pomembni cesti Brestanica–Podsreda. Skozi s. dele naselja tečeta Dovški in Belski potok; v središču naselja se pri cerkvi združita v Senovski potok. V večje naselje se je Senovo razvilo šele po 1. svet. vojni, ko so tam začeli kopati večje količine premoga. Staro Senovo je imelo leta 1910 le 262 prebivalcev, leta 1931 pa že 977. Najstarejše jedro Senovega na levem bregu Senovskega potoka pod Armesom (445 m) se imenuje Vas in je ohranilo nekatere značilnosti nekdanje kmečke vasi. Novo Senovo je sodobno naselje s stanovanjskimi bloki in družinskimi hišami, zgrajenimi ob Dovškem in Belskem potoku v smeri proti Bohorju ter ob Senovskem potoku vse do Brestanice. Središče naselja je okoli razpotja cest proti Podsredi in na Dovško, kjer je tudi župnijska cerkev Vstalega Odrešenika, zgrajena po 2. svet. vojni. Tam je tudi upravno poslopje rudnika v zapiranju. Zaradi zmanjšanja zalog premoga so začeli po letu 1963, ko je bilo v rudniku zaposlenih do tisoč ljudi, izkop zmanjševati in rudnik postopno zapirati. Rudarji so se prekvalificirali in se zaposlili v tamkajšnjih obratih Metalne iz Maribora. Na Senovem imajo zdravstveni dom, osnovno šolo, pošto, poslovalnico Nove Ljubljanske banke, kmečko zadrugo Bohor, enoto Zavoda za gozdove R Slovenije, več trgovin in gostinskih lokalov ter nekaj manjših podjetij in obrtnih delavnic.
Napredno gibanje se je na Senovem razvilo kmalu po 1. svet. vojni. Rudarji so že 4. novembra 1918 iz rudniške uprave pregnali nemške uradnike. Središče naprednega političnega in kulturnega življenja je postal leta 1925 zgrajen delavski dom, v katerem je imelo svoje prostore prosvetno društvo Svoboda. Na Senovem je bilo močno središče narodnoosvobodilnega gibanja v skrajnem jugovzhodnem delu nemškega zasedbenega ozemlja. V noči z 9. na 10. februar 1944 je na svojem pohodu na Štajersko prišla na Senovo XIV. divizija. Skupaj s Kozjanskim bataljonom je napadla orožniško postajo ter uničila rudniško separacijo, skladišče materiala in strojnico. O tem dogodku priča spomenik v parku pred zdravstvenim domom. Takrat se je partizanom pridružila avstrijska posadka približno 300 mož z vso opremo in se kot 5. bataljon vključila v Kozjanski odred. Sredi Senovega stoji spomenik padlim borcem NOV in žrtvam okupatorja z območja Senovega.
Z razpotja, na katerega smo prišli z Bohorja, zavijemo desno po glavni cesti proti Brestanici. To je Titova cesta, ki jo pri hiši št. 77 kmalu zapustimo. Zavijemo desno čez Senovski potok na Cesto bratov Zorko. Ob njej so lepe družinske hiše. Na koncu naselja zavije asfaltirana cesta v hrib, TV pa nadaljuje po kolovozu, ki se ob robu gozda zložno spušča v dolino ob Senovskem potoku. Na drugi strani potoka vidimo ob regionalni cesti veliko tovarniško poslopje Metalne, novo naselje med Senovim in Brestanico, kmalu pa tudi plinsko elektrarno in baziliko v Brestanici. Na hribu nad njo opazimo tudi cerkev sv. Mohorja. Ko po 10 min. pridemo na razpotje ob robu polja, nadaljujemo po kolovozu proti bližnji hiši na vzpetini nad dolino, Bohoričeva cesta 38. Ta še sodi k Senovemu. Od tam naprej gremo po asfaltirani cesti v Brestanico. Po nekaj minutah smo že na območju Brestanice v zaselku Jetrno selo. Ob cesti in nad njo so po večini nove hiše. Cesta se počasi spušča na ravnino; levo je letno kopališče, desno osnovna šola; tam se začne Šolska ulica. Na križišču nekaj korakov naprej od šole gremo naravnost, potem pa zavijemo levo čez mostiček prek Dovškega potoka in mimo Mercatorjeve trgovine na glavno cesto Senovo–Brestanica. Tam, na j. koncu Senovskega podolja, je zrasel novi del Brestanice s stanovanjskimi bloki, pošto in trgovinami. Za Petrolovim bencinskim servisom se dolina zoži, tam je sotočje Senovskega potoka in potoka Brestanice. Po ozki dolini potoka Brestanica, ob katerem se stiska naselje Brestanica, pridemo do spomenika slovenskim pregnancem, nato pa zavijemo po novi asfaltirani cesti navzgor do gradu Rajhenburg.
Od razpotja na Senovem do gradu Rajhenburg je uro zmerne hoje.