Pot kurirjev in vezistov

BRKINI so pokrajina na flišnem hribovju med dolino reke Reke na sv., Matarskim podoljem na jz., Krasom na sz. in Jelšanskim podoljem na jv. Osrednji hrbet hribovja se dviga od 700 do 800 m visoko; najvišji je z. del, kjer je pri cerkvici sv. Socerba nad Artvižami najvišja točka Brkinov (817 m). Brkini so dolgi 25 km, široki 7 km, površina meri približno 180 km². Dobro uspeva sadno drevje, zlasti slive, precej je njiv in travnikov. Brkinsko sadje slovi po odlični kakovosti. Brkinci so se s sadjarstvom intenzivno ukvarjali že v 19. stoletju. Med leti 1885 in 1890 so na razstavi v Parizu in na Dunaju prikazali tudi brkinska jabolka in češplje. Dandanes vas na ogled sadovnjakov in brkinskih znamenitosti popelje Brkinska sadna pot, za katero skrbi Društvo brkinskih sadjarjev. Na s. pobočjih raste predvsem listnati gozd, v katerem sta najpogostejša bukev in hrast. Naselja so po večini zgrajena na slemenih, iz bližnjih središč v dolinah pa do njih vodijo asfaltirane ceste. Nekdaj so se prebivalci preživljali samo s kmetijstvom, zdaj pa jih veliko hodi na delo v Ilirsko Bistrico, Podgrad, Hrpelje in Kozino.

Brkini so bili po 1. svetovni vojni priključeni k Italiji, ki je zatrla vse narodno zavedne dejavnosti. Narodnoosvobodilno gibanje se je kljub slabim razmeram razvilo že leta 1941; ob koncu tega leta je na brkinsko-bistriškem območju delovalo približno 25 terenskih odborov OF. Aprila 1942 je bila ustanovljena Brkinska partizanska četa, vanjo pa so se vključili tudi politični delavci. Četa je uspešno delovala do avgusta 1943, ko so borce vključili v Gradnikovo brigado in na novo ustanovljen Primorski odred. Po kapitulaciji Italije je v Brkinih deloval Istrski odred. Italijanska oblast se je prebivalcem maščevala za sodelovanje s partizani: junija 1942 je italijanska vojska požgala sedem vasi, ustrelila 34 domačinov, 462 pa jih je internirala. Ljudje niso klonili, čeprav je nasilje trajalo do konca vojne. Marca 1943 so pobili sedem borcev Brkinske čete in zaprli 192 ljudi. Nemci so maja 1944 požgali šest vasi in pobili 69 ljudi. Od 84 vasi je bilo delno ali v celoti požganih kar 34.

Posledice vojne so bile v Brkinih dolgotrajne. Prebivalstvo brkinskih vasi, ki so odmirale že za časa italijanske okupacije, se je po koncu vojne še zmanjšalo, predvsem zato, ker so se mladi ljudje odselili v mesta, kjer so dobili delo. Požgane vasi so v nekaj letih obnovili. Življenje je začelo hitreje utripati, ko so asfaltirane ceste povezale vasi med seboj in z večjimi kraji v dolini. Brkini niso več pojem zaostalosti kot nekdaj; po slemenih se belijo lepe vasi s prijaznimi prebivalci.

Pri nekdanjem hotelu Turist v središču Trnovega nas TV popelje po Ulici Toneta Tomšiča do železniške postaje, pri kateri zavijemo desno po Vojkovem drevoredu do regionalne ceste Ilirska Bistrica–Podgrad, po njej prečkamo železniško progo, gremo po Ulici Nikole Tesle mimo lesne industrije Lesonit in čez reko Reko do razpotja onkraj mostu. Kažipot Zarečje nas usmeri na desno.

Po asfaltirani cesti z lepim razgledom na ilirskobistriško kotlino in Snežniško planoto pridemo v Zarečje, 436 m, 171 preb., gručasto vas na nizkem slemenu v. roba Brkinov. Od nekdanjega hotela Turist je 45 min. Gremo skozi vas in v 10 min. za vasjo pridemo po cesti zložno navzdol do razpotja. Desna asfaltirana cesta pelje na bližnje Brce, TV pa po ožji asfaltirani cesti na levo do ribogojnice Bubec v dolini potoka Posrtev med slemeni Brkinov. Na s. strani se vleče sleme z vzpetinama Breg (540 m) in Vetrnica (597 m), na j. pa sleme z vzpetinama Kozare (598 m) in Dobinje brdo (565 m). Ozka asfaltirana cesta vodi nekaj časa po planem, nekaj časa pa po listnatih gozdičkih. Tudi pobočji obeh slemen nad dolino sta po večini poraščeni z listnatimi gozdovi. Po uri in pol od ribogojnice se dolina nekoliko razširi; vidimo majhne sadovnjake in njive. Pridemo v zaselek Posrtvica (479 m) v zatrepu doline pod vzpetino Kosmatica (541 m) na s. strani. Zaselek z znano domačijo Dekleva, p. d. Pri Čepinarjevih, je sestavni del kraja Pregarje. Iz Ilirske Bistrice je 2 h 30 min.

Pot nadaljujemo nasproti domačije Dekleva po nekdanjem kamnitem kolovozu, ki se vzpenja po pobočju slemena Podjavorje, nad katerim se pne vrh Javorje (644 m). Kmalu pridemo na odprt svet s sadovnjaki, od koder je lep pogled na ozko dolino Posrtvice. Spet pridemo v listnati gozd; ko smo kmalu zunaj, se nam na v. strani pokažeta Veliki Snežnik in j. rob Snežniške planote. Pot postane položnejša, nekaj časa gre po gozdičkih, nekaj pa med sadovnjaki. Po nekaj več kot pol ure vzpona iz doline se naša pot priključi slemenski gozdni cesti. Na desni se širijo lepa slemena proti severu do doline reke Reke, pred seboj pa že vidimo prve hiše na Pregarjah. Pri hiši št. 91 pridemo na asfaltirano slemensko cesto. Po njej zavijemo desno v središče naselja. Iz Posrtvic je 45 min.

Iz Ilirske Bistrice na Pregarje je 3 h 15 min. Naša pot je skupna z E-6.

Ta del poti vsebuje naslednje odseke:
[child-pages sort_column="menu_order"]