Čez Pohorje

POHORJE je obsežno pogorje, ki se dviga med Dravsko dolino na severu, Mislinjsko dolino na zahodu, Vitanjskim podoljem in dolino Dravinje na jugu ter Dravskim poljem na vzhodu. Osrednji pohorski hrbet med Dravogradom in Mariborom je dolg 68 km, pogorje pa je najširše v srednjem delu, kjer je široko 25 km.

Pohorje je zgrajeno iz kristalastih skrilavcev in tonalita, ki ga nekateri zamenju­jejo z granitom. Tonalit pridobivajo v Josipdolu in v Cezlaku v bližini Oplotnice. Na več krajih so tudi nahajališča marmorja, ki so ga izklesavali že Rimljani. V preteklosti so kopali še železovo rudo in jo talili v pohorskih fužinah. V nekdanjih pohorskih glažutah pa so kremenjak predelovali v steklo.

Vzhodni del Pohorja je nižji in ima značaj široke valovite planote, visoke od 1200 do 1300 m. Najviše se dvigata Žigartov vrh (1346 m) in Veliki vrh (1344 m). Med višjimi kopami in širokimi hrbti tečejo po plitvih grapah potoki. Tudi ovršje osrednjega dela je prostrana planota med Žigartovim vrhom, Klopnim vrhom (1340 m), Planinko (1391 m) in Roglo (1517 in). Višji zahodni del je dolg in ploščat hrbet, visok od 1400 do 1450 m, nad njim pa se dvigajo enakomerno visoki kopasti vrhovi Jezerski vrh (1537 m), Črni vrh (1543 m), Velika Kopa (1542 m) in Mala Kopa (1524 m). Hrbet se od Male Kope proti Dravogradu znižuje; zadnji tisočak je Kremžarjev vrh (1164 m). J. pobočja pogorja so položnejša, s. pa strmejša. Z vršine pogorja se proti vznožju stopnjema zajedajo globoke grape, ki ločujejo stranske hrbte. Vodno moč so nekoč uporabljali za pogon fužin, žag in mlinov. Zaradi neprepustnih kamnin so na planotah nastala znana šotna barja in jezerca. Največje barje je na uravnavi Planinka, porašča pa ga nizko ruševje. Med ruševjem leži 21 malih jezerc, znanih kot Lovrenška jezera. Do prvih jezerc je urejena pot po mostnicah, razgled na barje pa je mogoč z razglednega stolpa na j. strani barja. Šota je debela do 2 m. Poleg Lovrenških jezer sta najbolj znani še Črno jezero in Ribniško jezero, sicer največji pohorski jezeri. Voda v jezerih se obnavlja s padavinami. Na barjih raste redko rastlinje, npr. mesojeda okroglo­listna rosika, rjasti sleč, mahovnica, rožmarinka in trilistni mrzličnik.

Kar 66 odstotkov celotne površine Pohorja je pokrite z gozdovi, po večini igla­stimi, V zgornjem delu soteske Lobnica se je zaradi težavne dostopnosti ohranil pragozd; 57 ha gozda je zavarovanega kot naravni rezervat. Med Roglo in Malo Kopo se razprostirajo obsežne travne planje. Pred stoletji so izkrčili gozdove za pašnike, precej travnih površin pa je nastalo, ker so za fužinarstvo in steklarstvo potrebovali les. Na planjah rastejo zdravilna arnika, brusnice, borovnice, panon­ski svišč, ostra trava volk in drugo rastlinje. Samotne kmetije ležijo na j. pobočjih do 1000 m visoko, na s. pa do 800 m. Kmečka gospodarstva se ukvarjajo predvsem z živinorejo in gozdarstvom. Strnjenih naselij je razmeroma malo, nastala so predvsem na planotastem svetu na spodnjih sončnih legah, kjer so razmere primerne tudi za poljedelstvo. Največje naselje je Lovrenc na Pohorju, znani pa so še Ribnica na Pohorju, Šmartno na Pohorju, Veliko Tinje, Koritno, Skomarje in še nekaj drugih.

V zadnjih letih je pomembna gospodarska panoga na Pohorju turizem. Njegovi začetniki so bili planinci, ki so v začetku 20. stol. začeli označevati planinske poti in postavljati planinske koče. Zdaj je Pohorje raj za pohodnike in izletnike, pozimi pa zlasti za smučarje. Rogla, Mariborsko Pohorje, Areh in Kope so pomembna smučarska središča, ki so se uveljavila tako doma kot v tujini, poleg teh pa je še precej manjših, namenjenih smučarjem iz bližnje okolice. Razvit je kmečki turizem, zlasti na vzhodnem in južnem Pohorju. Rogla je postala športno in rekreacijsko središče, katerega ponudbo dopolnjujejo terme v Zrečah.

Pohorje je imelo pomembno vlogo v narodnoosvobodilnem gibanju. V NOB je sodelovala večina pohorskih kmetij. Pohorci so se vključili v partizanske enote kot borci, obveščevalci, graditelji partizanskih bolnišnic, zlasti pa so se pohorske kmetije izkazale pri oskrbi partizanskih enot s hrano. Že leta 1941 so bile na Pohorju ustanovljene Pohorska, Ruška, Šaleška in Savinjska četa. Leta 1942 je bil ustanovljen Pohorski bataljon, ki je junaško padel
8. januarja 1943 na Osankarici. Leta 1943 je nastal Pohorski odred,
8. januarja 1944 pa je bila pri Primožu ustanovljena Zidanškova ali Pohorska brigada. Februarja 1944 so prišle na zahodno Pohorje enote XIV. divizije. Vrhunec aktivnosti partizanskih enot je bila osvoboditev Ribnice in Lovrenca na Pohorju ter nastanek osvobojenega ozemlja. Le-to je bilo svobodno od avgusta do novembra 1944. Na Pohorju so delovale številne partizanske bolnišnice, tehnike in kurirske postaje. Na boje, grobove padlih borcev ter na različne druge dejavnosti med NOB pohodnike opozarjajo številni spomeniki.
Ta del poti vsebuje naslednje odseke:
[child-pages sort_column="menu_order"]

Komentiranje ni možno.