Pot kurirjev in vezistov

KOČEVJE, 464 m, 9027 preb., je mesto na kraškem Kočevskem polju ob ponikalnici Rinži. Na jz. strani polja se dviga Stojna (Mestni vrh, 1034 m), na v. Kočevski rog (Veliki rog, 1099 m) in na s. Mala gora (Črni vrh, 963 m). Kočevje je bilo prvič omenjeno leta 1339. Na prostoru med zdajšnjim mestom in Šalko vasjo je nastalo v zgodnjem obdobju kolonizacije Kočevskega z nemškimi naseljenci. Od leta 1247 so tam gospodarili Ortenburžani. Kraj se je razvijal kot gospodarsko središče tega območja; leta 1377 je bil že omenjen kot trg. Leta 1469 so ga požgali Turki. Novo naselje so zgradili na desnem bregu Rinže in ga najprej utrdili z jarkom, v 16. stol. pa tudi z obzidjem. Cesar Friderik III. je leta 1471 trg povzdignil v mesto. Leta 1491 so mesto spet razdejali Turki, od leta 1528 do 1598 pa so ga napadli kar devetkrat. Mesto je trikrat zgorelo, petkrat je v njem morila kuga. Meščani so se največ preživljali s trgovino. Skozi mesto je potekal živahen promet iz Trsta in Ljubljane proti Gorskemu Kotarju. Kočevje z gospostvom je leta 1418 pripadlo Celjanom, leta 1456 pa Habsburžanom. Po letu 1507 se je menjalo več gospodarjev, leta 1641 pa je postal lastnik kočevskega gospostva grof Engelbert Auersperg; v mestu je leta 1650 sezidal mogočen grad. V 18. stol. so zasuli jarek in porušili obzidje. Leta 1735 se je začel pouk v zasilni šoli, leta 1818 pa v redni. Nemška nižja gimnazija je bila ustanovljena leta 1872, leta 1911 pa še višja. V šolskem letu 1919/20 je postala slovenska. Leta 1881 je bila ustanovljena organizacija Schulverein, ki je vse do izselitve kočevskih Nemcev decembra 1941 skrbela za utrjevanje nemštva v Kočevju in drugih krajih, naseljenih z Nemci. Kočevje je bilo žarišče nemško-slovenskih narodnih bojev, zlasti v tridesetih letih 20. stol., ko je bilo pri Nemcih vse bolj čutiti vpliv nemškega nacizma. Kočevje se je začelo hitreje razvijati zlasti po letu 1893, ko je bila zgrajena železnica.

Kočevje je gospodarsko in upravno središče Kočevskega. V mestu je sedež občine ter različnih občinskih ustanov in organizacij. V njem so gimnazija ter srednja kovinarska in oblačilna šola, Gozdarstvo Grča, lesna industrija LIK, tiskarna Kočevski tisk, industrija transportnih sredstev in opreme ITAS, kemična tovarna Melamin, transportno podjetje Avto Kočevje in še več drugih podjetij. V mestu so sodišče, banka, pošta, lekarna, več trgovin in gostinskih lokalov, hotel Valentin ter več obrtnih delavnic.

Kočevje je imelo pomembno vlogo med NOB. Maja 1941, mesec dni po italijanski zasedbi mesta, je bil ustanovljen okrajni odbor OF. Narodno zavedni slovenski rudarji in delavci, s katerimi je sodeloval prof. Jože Šeško, so marca 1942 množično odšli v partizane. Italijani so 28. aprila 1942 po izdaji v Konca vasi ujeli več članov okrožnega komiteja KPS, med njimi tudi Jožeta Šeška. Ustrelili so ga 11. maja 1942 v Gramozni jami v Ljubljani. Po kapitulaciji Italije sta 9. septembra 1943 prišla v Kočevje okrožni odbor OF in Zapadno-dolenjski odred, Kočevje pa je postalo središče obsežnega osvobojenega ozemlja v tem delu Slovenije. 12. septembra 1943 je bila v Kočevju ustanovljena 9. slovenska narodnoosvobodilna brigada.

Od 1. do 3. oktobra 1943 je v nekdanjem Sokolskem domu, zdaj Šeškovem domu, zasedal zbor odposlancev slovenskega naroda. Sprejel je vrsto pomembnih sklepov in izvolil 120-članski slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) ali vrhovni plenum OF. Kot SNOO je bil najvišje oblastno, kot vrhovni plenum pa najvišje politično telo. Dvorano, v kateri je bil zbor, so leta 1993 obnovili; ohranjen je napis nad odrom: »Narod si bo pisal sodbo sam.« V kinodvorani je bila 9. in 10. oktobra 1943 sodna obravnava proti ujetim voditeljem bele in plave garde, ki so jih zajeli na Turjaku in v Grčaricah po kapitulaciji Italije; 16 obtožencev je bilo obsojenih na smrtno kazen, štirje na prisilno delo, eden pa je bil oproščen.

Mesto je bilo svobodno do 28. oktobra 1943, ko so ga v veliki ofenzivi zavzeli Nemci. Enote NOV so se pravočasno umaknile pred premočnim sovražnikom. Nemci so nadaljevali nasilje, ki so ga nad prebivalstvom izvajali že Italijani. 8. decembra 1943 je XIV. divizija napadla Kočevje. V tridnevnih bojih je zasedla celotno mesto, razen Auerspergovega gradu, v katerega so se umaknili Nemci. Obkoljeni sovražnik je po radijski zvezi priklical pomoč. Močne oklepne enote so jih ob podpori bombnikov rešile zadnji hip. V bojih je padlo 60 borcev NOV, med njimi tudi komandant XIV. divizije Mirko Bračič. Ker je bilo Kočevje pomembna strateška točka v nemški operacijski coni »Jadransko primorje«, so ga zasedli z močnimi enotami. Novembra 1944 so skoraj vse enote 7. korpusa ob podpori zavezniškega letalstva napadle mesto, vendar ga niso mogle zavzeti. Med NOB je bilo Kočevje 22-krat bombardirano, 80 odstotkov hiš pa je bilo požganih in porušenih. Mesto je 4. maja 1945 osvobodila Gubčeva brigada.

Spomin na NOB ohranja več spomenikov in spominskih znamenj. Na Trgu, kjer je nekdaj stal grad, stoji spomenik osvoboditve, delo kiparjev Lojzeta Lavriča, Boga Pengova, Staneta in Marjana Keršiča ter arhitekta Zorana Didka. V bližini je tudi spomenik narodnemu heroju Mirku Bračiču. Na pokopališču je grobnica 73 padlih borcev s spomenikom. Spominska plošča v avli Šeškovega doma priča o zasedanju zbora odposlancev slovenskega naroda. V parku so doprsni kipi narodnih herojev, domačinov Jožeta Šeška, Evgena Matejke – Pemca, Ivana Omerze – Johana, Dušana Remiha – Duška in Antona Marinclja – Janka.

Okolica Kočevja je bogata z gozdovi, v njih so obsežna lovišča. Planince in izletnike vabijo med drugim Koča pri Jelenovem studencu (876 m, 1 h 30), Mestni vrh (1034 m, 1 h 30) in razvaline gradu Fridrihštajn (971 m), ki ga je leta 1422 sezidal celjski grof Friderik (1 h 30).

Kočevje ima redne avtobusne zveze z Ljubljano.

Žig TV je v recepciji hotela Valentin na Trgu zbora odposlancev 64, telefon: 01/895 12 86.

Iz Kočevja do 17 km oddaljene Ribnice pelje TV po magistralni asfaltirani cesti, ki se le neznatno vzpne pri Jasnici. Da se izognemo hoji po prometni cesti, raje sedemo na avtobus, ki na progi Kočevje–Ljubljana vozi vsako uro.

Iz središča Kočevja pri spomeniku NOB gremo mimo cerkve, čez Rinžo in po Ljubljanski cesti skozi mesto. Ko pridemo iz mesta, se na desno odcepi regionalna cesta proti Dvoru pri Žužemberku v dolini Krke. Odpre se lep pogled po obširnem kraškem Kočevskem polju do Stojne in Velike gore na j. ter do Male gore na s. robu. Dva km od Kočevja je vas Breg, 478 m, 336 preb., s središčem na levi strani ceste. Še dva km naprej je na desni gručasto naselje Stara Cerkev, 480 m, 285 preb., ki je dobilo ime po Marijini cerkvi, zgrajeni že pred letom 1339, sicer najstarejši cerkvi na Kočevskem. Zdajšnja cerkev Marijinega vnebovzetja je iz leta 1853. Iz te vasi je bil doma Jože Šeško (1908–1942), narodni heroj in organizator NOB na Kočevskem. V Stari Cerkvi so osnovna šola, pošta ter več trgovin in gostišč. Nasproti Stare Cerkve je na levi strani ceste gručasto naselje Slovenska vas, 472 m, 234 preb.; v bližini vasi so hlevi in obširni pašniki. Vas je bila prvič omenjena leta 1436 in je med najstarejšimi naselji na Kočevskem. Prvi naseljenci so bili Slovenci; po priselitvi Nemcev na Kočevsko je bilo v vasi večinsko prebivalstvo slovensko in po njem je naselje dobilo tudi ime. V bližini teče Rinža, nad njo pa se v pogorju Stojne dviga Slovenski vrh (1040 m).

Četrt ure za Staro Cerkvijo je ob cesti novo naselje Mrtvice, 470 m, 40 preb. Zahodno od vasi je svet proti Stojni močvirnat; tam je izvir Rinže, imenovan Reberski studenec. Dva km iz Stare Cerkve je na desni strani ceste gručasto naselje Nove Ložine, 469 m, 48 preb., ki ga obdaja travnat svet z vrtačami. Kilometer naprej je na desni gručasto naselje Dolnje Ložine, 475 m, 52 preb. V bližnji požiralnik vteka Prednja Rinža, kljub temu pa ob nalivih poplavlja niže ležeča polja. Še kilometer naprej je na obsežnih travnikih na desni strani ceste razloženo naselje Gornje Ložine, 475 m, 119 preb., s cerkvijo sv. Petra in Pavla iz 17. stoletja. Cesta se potem zložno vzpne na bližnji gozdnat preval med Kočevskim poljem in Ribniško dolino. Na prevalu je Rekreativno-turistični center Jasnica z motelom, v katerem so na voljo tudi prenočišča. Ime je dobil po hribu Jasnica (577 m) na s. strani. Avstrijci so leta 1797 tam zgradili pet utrdb v obrambo pred Francozi, kljub temu pa te niso preprečile zasedbe Kočevske. Ob cesti je spomenik prvim štirim žrtvam, ki so jih leta 1942 tam pobili Italijani.

V vseh naseljih med Kočevjem in Jasnico so grofje Ortenburški v 14. stoletju naselili nemške koloniste iz zgornje Koroške in Tirolske. Na tem območju so živeli do decembra 1941, ko so jih Nemci preselili v Posavje.

Z Jasnice se cesta spusti v Ribniško dolino, zagledamo pa jo takoj, ko pridemo iz gozda. Na z. strani doline se vleče Velika gora z najvišjim vrhom Turn (1254 m), na v. jo obdaja Mala gora z najvišjima vrhovoma Črni vrh in Stene sv. Ane (963 m), na sz. pa se dvigajo gričevnata Slémena. Pod vrhom Velike gore opazimo 50 do 60 m visoke skale, imenovane »Okameneli svatje«. Pripoved pravi, da so čez goro šli svati z nevesto. Ker ji je postalo vroče, je preklela sonce, svati pa so okamneli. Na obeh straneh ceste je poplavno travnato območje Log. Po dveh km od Jasnice se na levo odcepi cesta v Grčarice in Kočevsko Reko, pred nami pa je na levi strani ceste Dolenja vas, 483 m, 794 preb., večje gručasto naselje na desnem bregu potoka Ribnica, ki ponikne pri cerkvici sv. Marjete, km od desne strani magistralne ceste. Po legendi naj bi jo sezidali kot obrambo proti zmaju, ki je prihajal iz požiralnika in umoril vsakogar, ki se je tam zadrževal po večernem zvonjenju. V naselju so pošta, osnovna šola, samopostrežna trgovina in več gostiln. Nad vasjo je vzpetina Hrib (532 m) z romarsko cerkvijo sv. Roka, zgrajeno leta 1818. Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali z lončarstvom, zdaj pa se preživljajo s kmetijstvom in z obrtjo ali pa so zaposleni v Ribnici in Prigorici. TV ne gre v naselje, temveč po magistralni cesti proti Ribnici.

Ko prečkamo potok Ribnica, smo že v strnjeni obcestni vasi Prigorica, 483 m, 456 preb. Tudi prebivalci tega kraja so se nekdaj ukvarjali z lončarstvom, zdaj je precej zaposlenih, preživljajo pa se tudi s kmetijstvom in obrtjo. Sredi vasi je baročna cerkev sv. Petra; ob njej je pokopališče, na katerem je tudi grobišče padlih borcev NOV.

Po ravni cesti je od cerkve sv. Petra v Prigorici do Nemške vasi, 486 m, 268 preb., nekaj manj kot dva km. To je strnjeno obcestno naselje. V 14. stoletju so se tam naselili Nemci. Ker je bila vsa okolica slovenska, se je kraja prijelo ime, ki ga ima še dandanes. Iz Nemške vasi je doma zdravnica dr. Franja Bojc – Bidovec (1913–1985), ki je vodila znano partizansko bolnišnico Franja v soteski Pasica pri Cerknem.

Kmalu prispemo v Goričo vas, 488 m, 437 preb. V njej je veliko novih hiš in je že predmestje Ribnice. Večina strnjenega naselja je na v. strani ceste, na kateri je tudi barokizirana cerkev Imena Marijinega; zdajšnjo podobo je dobila leta 1898. Naselje je bilo prvič omenjeno leta 1241. Še nekaj minut po cesti in že nas krajevna tabla opozori, da smo v Ribnici. Po glavni ulici pridemo v središče mesta.
Ta del poti vsebuje naslednje odseke:
[child-pages sort_column="menu_order"]