Pot kurirjev in vezistov

PREKMURJE je pokrajina na levi, severni strani reke Mure, »prek Mure«, do državne meje z Avstrijo in Madžarsko. Deli se na ravninsko Ravensko na jz., Dolinsko na jv. in gričevnato Goričko na s. Na Goričkem sta tudi najvišji vzpetini v Prekmurju: Sotinski breg (418 m) in Rdeči breg (416 m), imenovan tudi Serdički breg. Na skrajnem jv. se dvigajo Lendavske gorice. Prekmurje je bilo poseljeno že v kameni dobi, o čemer pričajo izkopanine naselbine v Bukovnici. Tudi najdbe iz bakrene in bronaste dobe potrjujejo, da je bilo na tem območju tedaj več naselbin. Za časa Rimljanov je spadalo Prekmurje v provinco Panonijo in tja je s Ptuja čez Prekmurje vodila pomembna rimska cesta. V Prekmurju je znanih 77 gomilnih grobišč iz obdobja od 1. do 3. stoletja. Slovani so se tam naselili že v drugi polovici 6. stol. Od 11. stol. je bilo Prekmurje del madžarskega mejnega obrambnega pasu. Lastniki zemljiških posestev so bili po večini madžarski fevdalci. Po sklenitvi avstrijsko-madžarske pogodbe leta 1867 je postala Madžarska samostojna državna enota v okviru Avstro-Ogrske in pripadlo ji je tudi Prek­murje. Po zemljiški odvezi so kmetje dobili 75 odstotkov obdelovalne zemlje, preostanek pa je še naprej ostal v rokah veleposestnikov. Zaradi velikega povečanja števila prebivalstva so se ob koncu 19. stol. številni izselili v zahodnoevropske države in v Ameriko. Po koncu 1. svet. vojne je bilo Prekmurje vključeno v Jugoslavijo. Ko so Slovenijo aprila 1941 zasedli okupatorji in si jo razdelili, so Prekmurje znova zasedli Madžari. V začetku aprila 1945 so borci Prekmurske partizanske čete ob pomoči Rdeče armade osvobodili Prekmurje in 5. aprila 1945 je bila v Murski Soboti vzpostavljena pokrajinska slovenska oblast.

Ob meji z Madžarsko živi v 36 naseljih avtohtona madžarska narodna skupnost. Po popisu prebivalstva iz leta 2002 živi na tem območju 5393 Madžarov. Ustava Republike Slovenije zagotavlja madžarski narodni skupnosti enakopraven polo­žaj s Slovenci.

Največje prekmursko mesto je Murska Sobota z 12.437 preb. Po 2. svet. vojni se je mesto razvilo v gospodarsko, prometno in kulturno središče pokrajine. Drugo pomembno mesto je obmejna Lendava s 3395 preb., znana po termah Lendava in bližnji petrokemični industriji. Kot zdraviliški in turistični kraj so se uveljavile Moravske Toplice. Turisti se zanimajo tudi za kulturno-zgodovinske znamenito­sti, kot so rotunda sv. Nikolaja v Selu, gotska cerkev sv. Martina v Martjancih, Plečnikova cerkev Gospodovega vnebohoda v Bogojini, grajski poslopji v Murski Soboti in pri Gradu itd. Številne turiste privabljajo tudi stari običaji, domača obrt, prekmurske jedi in naravne zanimivosti.

Prekmurje je največji pridelovalec hrane v Sloveniji. Od celotne površine 94.767 ha je kar 60.419 ha kmetijskih zemljišč, od tega 38.603 ha njiv, 2864 ha sadovnjakov, 1088 ha vinogradov, 17.730 ha travnikov in pašnikov ter 134 ha ribnikov, trstičja in močvirja. Že iz strukture zemljišč je razvidno, da sta najbolj razširjeni panogi poljedelstvo in živinoreja. Na poljih pridelajo največ pšenice, sladkorne pese, koruze in krompirja, v živinoreji pa sta v ospredju govedoreja in prašičereja. Od 26.157 gospodinjstev jih je 15.555 ali skoraj 60 odstotkov kmečkih. Kmetijstvu namenjajo veliko pozornost, saj je od tega odvisnih približno 55.000 prebivalcev. Vsem drugim dajejo kruh industrija, podjetništvo in obrt, trgovina, gostinstvo in turizem, kmetijsko gospodarstvo na državnih pose­stvih, promet, državna uprava in še nekateri drugi delodajalci. Po popisu iz leta 2002 živi v Prekmurju 82.368 ljudi.

Takoj po okupaciji so aktivisti s Štefanom Kovačem – Markom na čelu organizirali narodnoosvobodilno gibanje. Madžari so že jeseni 1941 aretirali 60 aktivistov in nekatere obsodili tudi na smrt, s tem pa so gibanje popolnoma zatrli. Zaradi težavnih razmer na terenu in ustrahovanja prebivalstva se gibanje ni razmahnilo vse do leta 1944. Znova je zaživelo poleti 1944, ko so v Prekmurje prišli borci Pohorskega bataljona, Lackovega odreda in Majnikove čete. Kljub terorju, ki so ga nad zavednimi Slovenci izvajali Madžari, ter kljub aretacijam in deportacijam v nemška taborišča pa se je narodnoosvobodilno gibanje okre­pilo zlasti zadnje mesece leta 1944. Nastali so številni vaški odbori OF in ustanovljena je bila Prekmurska partizanska četa, ki je prodrla celo v Porabje.

Partizanski kurirji so ob pomoči najbližje kurirske postaje S-15a tudi v Prekmurje prinašali pomembna sporočila. Ta postaja je delovala na območju Razkrižja in Gibine na desnem bregu Mure in je bila končna postaja kurirskih zvez v vzhodni Sloveniji, ustanovljena avgusta 1944. Postaja S-15a je imela pomožno kurirsko patruljo, ki je vzdrževala promet čez Muro. Vodil jo je Martin Golenko – Krištof iz Gibine, kurirji pa so bili trije Gibinčani, ki so dobro poznali skrivne prehode čez reko. Delo kurirjev je bilo zelo nevarno, saj so morali pri vzdrževanju zveze s S­-15 na Kogu prečkati zelo zastraženo madžarsko-nemško mejo. Nemci so pri prečkanju meje ujeli kurirje Mirka Dolanca, Viktorja Krznarja in Franca Žibeka ter jih sredi aprila 1945 ustrelili pri Ptuju.

Ta del poti vsebuje naslednje odseke:
[child-pages sort_column="menu_order"]

Pregled odsekov (klikni na profil za karto)

Gančani-Beltinci
Beltinci-Veržej
Veržej-Ljutomer
Ljutomer-Cezanjevci