Po Beli krajini
GORJANCI so pogorje med dolino Save na sv., dolino Črmošnjičice na z., dolino Krke na s. in Karlovško kotlino na j. Po najvišjem slemenu s. dela pogorja teče državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Hrvati imenujejo svoj del pogorja Žumberačka gora. Najvišji vrh je Trdinov vrh (1178 m), hrvaško Sv. Gera, imenovan po slovenski cerkvici sv. Jere v neposredni bližini vrha, na katerem je visoko geodetsko znamenje. Vrh je dobil zdajšnje ime 15. avgusta 1923 po pisatelju Janezu Trdini (1830–1905), ki je pogorje ovekovečil v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih. Nekaj korakov od ostankov slovenske cerkvice stoji obnovljena hrvaška kapela sv. Elije. Pri slovenski cerkvici se visoko dviga radiotelevizijski in telekomunikacijski stolp. Na z. strani stolpa je PD Novo mesto uredilo razgledišče s panoramsko tablo in namestilo skrinjico z žigom. Razgled seže do Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijcev s Triglavom, Nanosa, Snežnika in Kočevskega roga ter do Posavskega hribovja na s. strani.
Gorjanci pripadajo Dinarskemu gorstvu. Zgrajeni so iz triasnega dolomita, jurskega apnenca in laporno-apnenčevih krednih kamnin. V višjih legah je pogorje zelo zakraselo. Poraslo je predvsem z bukovimi gozdovi, v zadnjem času jih pogozdujejo tudi z iglavci. Na belokranjski strani so na j. pobočjih vinogradi. Na Gorjancih sta dva ostanka nekdanjih pragozdov: na Trdinovem vrhu in na Ravni gori. Gorjanci so bogati z zavarovano floro; tam rastejo kranjska bunika, kranjska lilija, zlati klobuk in lepi čeveljc. Posebna značilnost je panonska detelja, ki jo je leta 1838 odkril Henrik Freyer, kustos deželnega muzeja v Ljubljani. V obširnih gozdovih živijo srne, jeleni, divji prašiči in tudi medvedi.
Območje Gorjancev sta aprila 1941 okupirali italijanska in nemška vojska. Prve terenske odbore OF so v krajih v Podgori ustanovili že poleti 1941, usmerjal pa jih je terenski odbor OF Šentjernej. Že jeseni 1941 je na Gorjancih delovala Belokranjska četa, maja 1942 pa so ustanovili Gorjanski bataljon, v katerem je bilo že sredi leta več kot 300 borcev in bork. Na Gorjancih in Žumberku so tesno sodelovali slovenski in hrvaški narodnoosvobodilni odbori, hrvaške in slovenske partizanske enote pa so skupaj napadale večje sovražnikove postojanke. Italijani so napadali Gorjance v ofenzivah oktobra in novembra 1942 ter aprila in julija 1943, Nemci pa zlasti oktobra 1943, vendar osvobodilnega gibanja kljub temu niso mogli zatreti. V dolini Sušice je bilo nekaj partizanskih bolnišnic, v katerih so se zdravili slovenski in hrvaški borci.
Čez Gorjance je vodilo več kurirskih poti, na Gorjancih pa je imela od jeseni 1942 do kapitulacije Italije sedež kurirska postaja TV-6. Poleg komandirja Antona Peršina in njegovega namestnika sta bila v njej še dva kurirja. Zveze je vzdrževala s TV-5 v dolini Radulje s. od Hmeljnika in s TV-7 na območju Suhorja.
Ta del poti vsebuje naslednje odseke:
[child-pages sort_column="menu_order"]