Gradac
GRADAC, 150 m, 419 preb. Gručasto naselje leži na obeh bregovih reke Lahinja ob njenem velikem okljuku. Tam se od regionalne ceste Metlika–Črnomelj odcepi cesta v Semič. Ob robu naselja teče železniška proga Ljubljana–Karlovac. Območje Gradca je bilo zgodaj poseljeno. V okolici so odkrili halštatske in rimske grobove; dva rimska nagrobnika sta vzidana v steno ob vhodu v grajski park. Naselje in grad so ustanovili fevdalci iz rodbine Grätzer, omenjena pa sta bila že leta 1220. Lastniki gradu so imeli v okolici obširna posestva. Za Grätzerji se je zvrstilo več lastnikov, med njimi od konca 17. stol. tudi Gusiči, ki so grad popolnoma prezidali. Jurij Žiga, zadnji iz rodu Gusičev, je pokopan v mavzoleju v grajskem parku. Eden zadnjih lastnikov, vitez F. von Fridau, je leta 1851 zgradil livarno železa, vendar so jo zaradi pomanjkanja rude zaprli že leta 1882. Zdaj so v gradu stanovanja. Šolo so ustanovili leta 1909. Gradac je že nekdaj slovel kot obrtniško središče, znano po lončarjih, mizarjih in kamnosekih. V bližini železniške postaje so kopali školjkovit marmor. Še zdaj je v Gradcu več kamnoseških delavnic. V naselju so pošta, dve trgovini, gostišče, okrepčevalnica in več obrtnih delavnic. S kmetovanjem se preživlja majhno število ljudi, precej je zaposlenih v Semiču, Črnomlju in Metliki, zelo pa je razvita obrt.
V Gradcu je do 2. svet. vojne delovalo napredno Društvo kmečkih fantov in deklet, ustanovljeno leta 1933. Italijanski okupatorji so junija in decembra 1942 požgali osem hiš, da bi se maščevali nad ljudmi, ki so odšli v partizane in pomagali NOB. Od 1942 naprej je bil v vasi sedež rajonskega odbora OF, pozneje pa tudi okrožnega odbora OF za Belo krajino. V Gradcu so po italijanski kapitulaciji prirejali različne tečaje za potrebe partizanske vojske, med drugimi tudi radiotelegrafski in strojepisni tečaj. Od marca 1944 je bila v gradu oficirska šola varnostnih organov NOV. V Sokolskem domu so 18. junija 1944 ustanovili Rdeči križ Slovenije. V gradu in treh gostilnah je od začetka 1945 do konca vojne delovala prehodna bolnišnica, v kateri so ranjenci čakali na prevoz z letali v zavezniške bolnišnice v Italiji. Na pomembne dogodke iz NOB opozarja več spominskih plošč, padlim borcem pa je posvečen spomenik v parku nasproti gradu.
Z razpotja onkraj Lahinje v središču Gradca gremo še naprej po regionalni cesti proti Črnomlju. Desno ob cesti teče železniška proga, levo se vijuga Lahinja. Lep je pogled na polja in značilne belokranjske gozdove, na obzorju pa že vidimo dolg hrbet Poljanske gore. Po 30 min. pridemo v vas Vranoviči, 150 m, 115 preb., ki je v fevdalni dobi pripadala gospostvu Gradac. H kraju sodi tudi zaselek Banovka ob cesti proti Črnomlju. Leta 1527 je bilo v vasi 16 kmetij. Pozimi 1944/45 je bil na Vranovičih nastanjen Invalidski pevski zbor, nekaj časa pa tudi pihalna godba glavnega štaba NOV in POS. Kmalu za vasjo se cesta oddalji od Lahinje. Na vsaki strani ceste se širijo znani belokranjski steljniki in redki listnati gozdovi, po večini belih brez; domačini pravijo taki pokrajini loze. Po 30 min. preide cesta pod podvozom na desno stran železniške proge. Tam so partizani v noči z 11. na 12. avgust 1941 napadli vojaški vlak in italijansko stražo. Na to dejanje spominja spomenik iz naravne skale. Ko pride cesta iz gozda, se svet odpre. V smeri od j. proti s. vidimo Poljansko goro, Kočevski rog z Mirno goro in vinorodna pobočja nad Semičem. Kmalu zagledamo tudi Črnomelj. Tik pred mestom gre cesta pod podvozom spet na levo stran železnice. Po Kolodvorski cesti pridemo mimo hotela Lahinja do poslopja pošte.
Od Gradca do Črnomlja je 1 h 45 min.