Suhor
DOLNJI SUHOR PRI METLIKI, 345 m, 77 preb. Gručasta vas leži na gričevnatem svetu ob j. vznožju Gorjancev in magistralni cesti Novo mesto–Metlika. Na terasah v okolici vasi so njive in sadovnjaki, na griču Kusarji z. od vasi tudi vinogradi. Na zaobljenem griču nad vasjo stoji poznobaročna župnijska cerkev sv. Jožefa z dvema zvonikoma, zgrajena v letih 1855–1858. Šola je bila ustanovljena leta 1859, šolsko poslopje pa so zgradili leta 1875, a je leta 1942 pogorelo; leta 1946 so ga obnovili. V vasi imajo pošto, osnovno šolo, trgovino, gostišče in več obrtnih delavnic. V bližini vasi je tovarna TPV TADIS, ki izdeluje avtomobilske dele in sklope.
Dolnji Suhor je bil med NOB eden izmed najpomembnejših krajev v Beli krajini. Zaradi strateške lege nad Belo krajino in pomembne ceste čez Gorjance so Italijani 16. novembra 1942 v šoli in župnišču namestili močno vojaško postojanko. Z njo so hoteli zadušiti narodnoosvobodilno gibanje, ki se je v Beli krajini vse bolj širilo. Že 26. novembra 1942 so postojanko uničili borci 13. proletarske in Cankarjeve brigade; med napadom sta bila požgana šola in župnišče. Na ta dogodek opozarja plošča na župnišču.
Po kapitulaciji Italije je bil Dolnji Suhor svoboden; izjema je bilo nekaj dni konec oktobra in v začetku novembra 1943, ko so v Belo krajino vdrli Nemci. Številne spominske plošče spominjajo na več pomembnih dogodkov. Spomenik ob cesti priča, da se je 6. januarja 1944 iz tega kraja na svoj zgodovinski pohod na Štajersko odpravila XIV. divizija. Na šoli sta dve plošči: prva v spomin na padle borce NOV iz Suhorja in okolice, druga pa v spomin na 1. italijansko partizansko brigado Fontanot, ustanovljeno 17. decembra 1944 v tem kraju. Na hiši, v kateri je bila prej pošta, sta dve spominski plošči: ena pove, da je bila v njej od 15. do 17. junija 1943 prva okrožna konferenca slovenske mladine za Belo krajino ter 11. oktobra 1943 prvi zbor slovenskih pravnikov, druga pa, da je bil v tej hiši 26. maja 1943 ustanovljen okrožni iniciativni odbor protifašistične ženske zveze za Belo krajino. Od leta 1943 do 1945 je v Suhorju delovala partizanska telefonska centrala, ki je vzpostavljala zveze tudi s hrvaškimi partizanskimi enotami in partizanskimi bolnišnicami v Žumberku. Na območju Suhorja je imela od jeseni 1942 do kapitulacije Italije sedež kurirska postaja TV-7, potem pa so jo premestili v Metliko. Zveze je vzdrževala s postajami TV-6 na Gorjancih, TV-8 na Rožič Vrhu in TV-9 v Bojancih. Kurirji so večkrat pomagali prebivalstvu pri delih na polju.
Žig TV je v »Cool-baru« Marije Kastelec, Dolnji Suhor 2, 8331 Suhor.
TV nadaljujemo po asfaltirani cesti na grič do cerkve sv. Jožefa, potem pa se po poljskem kolovozu spustimo po v. pobočju do kapele ob magistralni cesti. Prečkamo magistralko, čez 50 m pa nas kažipot »Bereča vas« po lokalni asfaltirani cesti usmeri v ta kraj. Po 20 min. smo v Bereči vasi, 300 m, 155 preb., razloženem naselju na hribovskem svetu z vinogradi. V njem je bilo leta 1944 glavno skladišče partizanskih bolnišnic v Žumberku. Skozi gručasto jedro vasi in po levem odcepu stranske ceste v Bušinjo vas gre naša cesta naravnost zložno navzdol po slemenu. Nad magistralko na levi se dviga s trto porasla Plešivica (357 m), na desni pa je obsežen razgled proti Semiču in Mirni gori. Kmalu smo na križišču: desna cesta pelje v Dragomljo vas, leva v Dolnjo Lokvico, naša pa naravnost po slemenu na bližnjo Gornjo Lokvico, 290 m, 159 preb. Gručasto jedro stoji na razgledni vzpetini, ki jo na v. in j. strani obkroža dolina potoka Sušica z njivami, na z. pa suhe doline, porasle z gozdom. Na v. in j. pobočjih raste vinska trta. Na najvišji točki stoji cerkev sv. Janeza Krstnika. V vasi se nad cerkvijo najprej na desno odcepi stranska cesta na Krvavčji Vrh in naprej v Semič, pod cerkvijo pa na levo v Dolnjo Lokvico. Naša TV se po cesti med vinogradi in hišami spusti naravnost do magistralne ceste; dosežemo jo, ko prečkamo potok Sušica. Na v. strani magistralke leži gručasto naselje Trnovec, 220 m, 97 preb., z baročno cerkvijo sv. Antona Padovanskega na s. strani vasi. Iz Suhorja do Trnovca smo hodili nekaj manj kot 60 min.
Do Metlike je TV speljana po zložno se spuščajoči magistralni cesti; zaradi gostega prometa moramo biti previdni. Ves čas imamo na desni lep razgled na Belo krajino proti Kolpi, Črnomlju in Semiču, na levi pa na gričevje z vinogradi. Po približno 30 min. pridemo na razpotje s semaforji; magistralka zavije desno in se ogne mestu, TV pa nas po levi Cesti bratstva in enotnosti pripelje v središče mesta. Na sv. strani se nad mestom dviga grič Veselica (233 m). V mestu se na levo odcepi cesta v Drašiče, naša pot pa gre po glavni mestni ulici do hotela Bela krajina; v njegovi bližini so vse pomembnejše ustanove in spomeniki, ki si jih velja ogledati.
Iz Suhorja v Metliko smo hodili 1 h 30 min.