Vojsko
VOJSKO, 1077 m, 197 preb. Razloženo naselje leži na obsežni zakraseli Vojskarski planoti med dolinama Idrijce in Kanomljice v z. delu Idrijskega hribovja. Sestavljajo ga majhni zaselki Mrzla Rupa, Ogalce in Rovtarjev Vrh. Jedro naselja je zaselek Planina pod hribom Školj (1129 m). Na Planini je župnijska cerkev sv. Jožefa, zgrajena v 17. stol., tam so tudi podružnična osnovna šola, Center šolskih in obšolskih dejavnosti, trgovina, gostilna, okrepčevalnica in dve domačiji s kmečkim turizmom. Prebivalci se preživljajo z živinorejo, gozdarstvom in izdelavo čipk, nekaj pa jih dela v Idriji. Kraj ima zaradi lege, zdravega okolja, lepih izletniških točk in zgodovinskih znamenitosti dobre možnosti za razvoj turizma. Ob ugodnih snežnih razmerah na Školju obratuje smučarska vlečnica. V naselju je precej počitniških hišic. Iz Idrije na Vojsko vozi vsak dan več avtobusov.
Med NOB je bilo Vojsko eden od centrov narodnoosvobodilnega gibanja na Primorskem. Na planoti so se dalj časa ali samo občasno zadrževale različne partizanske enote, prebivalci pa so jih sprejemali odprtih rok. V gozdovih ob potoku Belca pod Mrzlo Rupo je od leta 1943 do osvoboditve delovala partizanska bolnišnica Pavla, v kateri se je zdravilo več kot tisoč borcev. V bojih z okupatorjem so na planoti padli tudi številni borci NOV. Na pokopališču pri cerkvi je partizansko grobišče, na spomeniku pa so zapisani verzi:
»Postoj in prikloni se vrstam grobov!
Tu spe naši borci, ki z zarjo v očeh
so umrli za svobodo naših domov,
za srečno prihodnost bodočih rodov,
da po naših zelenih doleh in bregeh
se živo razlegata radost in smeh.
Vse dokler bo sonce sijalo z višin,
na žrtve ne ugasne nam v srcih spomin!«
Tudi na pol ure oddaljeni Vojščici je na partizanskem pokopališču pokopanih 305 borcev NOV, padlih v nemški ofenzivi aprila 1945.
Na Vojsko lahko pridemo še po SPP iz Idrije mimo Koče na Hleviški planini (4 h 30); iz Idrije se lahko tudi pripeljemo po asfaltirani cesti (12 km).
Žig TV je v gostilni »Pri Medvedovih«, Vojsko 24, 5280 Idrija, telefon: 05/374 20 36; v šestih sobah je tudi 20 ležišč.
Od gostilne »Pri Medvedovih« gremo zložno po cesti proti cerkvi, pri kateri je cestno križišče; cesta naravnost pelje v Idrijo, levo v zaselek Rovtarjev Vrh, TV pa zavije po desni asfaltirani cesti mimo cerkve proti Mrzli Rupi. Cesta pelje po ravni planoti s travniki in njivami. Na prvem razpotju nadaljujemo po levi cesti, ki se zložno vzpenja na sleme; na njem je na desni domačija Kotlar ob vznožju Kotlovskega vrha (1168 m). Pri transformatorju zapustimo cesto, ki naredi velik ovinek, in zavijemo levo po poti v gozd. To je nekdanja cesta, ki se zložno vzpenja na rob, od tam pa se po bukovem gozdu spusti na plano s počitniško hišico na desni. Pod njo pridemo spet na cesto in po njej na cestno križišče na Pustoti (924 m). Od cerkve na Vojskem je 45 min. Z leve pripelje cesta iz Idrije, naravnost gre na Mrzlo Rupo, TV pa zavije po cesti na desno.
Na Pustoti stoji spomenik padlim kurirjem kurirske postaje P-6, ki je imela sedež na območju Mrzle Rupe. Spomenik simbolično prikazuje kurirske zveze na tem območju, na bronasti plošči pa razberemo, da je bila P-6 ustanovljena 31. decembra 1942 in da je delovala do 9. septembra 1943. Vse do osvoboditve je bila potem na tem kraju javka med postajami P-5, P-7 in P-8. Na plošči je ohranjen spomin na kurirje Ivana Kokošarja, Miroslava Šuligoja in Oskarja Žižmonda, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. Prvi komandir postaje je bil Viktor Carl – Jurko iz Gorenje Trebuše, zveze s P-5 na Brinovem griču in P-7 pri Gorenji Trebuši pa je vzdrževalo šest kurirjev.
Pri spomeniku nadaljuje TV po makadamski cesti proti z. Na bližnjem razpotju zavijemo levo navzdol v gozd, desna cesta pelje k domačijam. Hodili bomo po »ruski cesti«, kot jo imenujejo domačini, ker so jo med 1. svetovno vojno gradili ruski ujetniki. Cesta se zložno spušča po s. pobočju hriba Obenčel (920 m), v grapi na desni žubori potoček. Po 10 min. smo na majhni jasi, na kateri le slutimo zaraščeno cesto. Kmalu za jaso se cesta obrne proti j.; na razpotju nadaljujemo po desnem boljšem kolovozu, ki se spet obrne proti z. Po 4 min. je novo razpotje; gremo po levem kolovozu, ki se precej strmo spusti do domačije Šojčer, Gorenja Trebuša 72, mimo pa pelje tudi lokalna cesta do samotnih domačij. Od Pustote je 30 min. Pri domačiji gremo nekoliko desno, potem pa po travniškem kolovozu proti grapi. Po nekaj minutah pridemo v gozd in na nekdanjo »rusko« cesto, po njej pa levo v grapo. Desno žubori potok Jelenk. Kmalu smo zunaj gozda. Na desni so njive in travniki, bližamo se zaselku Poljane. Na z. strani že vidimo dolg gorski hrbet med dolino Trebuščice in Čepovansko dolino. Od domačije Šojčer do zaselka je 15 min. Zaselek Poljane, v katerem so le štiri domačije, je del naselja Gorenja Trebuša.
Na levi strani zaselka nadaljujemo našo pot po strmi in ozki gozdni cesti nad grapo potoka Jelenk. Po 10 min. strmine pridemo iz gozda na razpotje: levo je domačija na Ožgani peči, Gorenja Trebuša 66; v bližini je skala (peč), v katero pogosto udarja strela in je zato ožgana. Z razpotja gremo naravnost proti električnemu drogu in drugi domačiji, potem pa pridemo spet v gozd.
Kolovoz se najprej zložno spušča, potem zravna in spet zložno spusti, končno pa postane cesta. Večkrat se nam pokaže strm skalnat rob Trnovskega gozda z Zelenim robom, Poldanovcem in drugimi vrhovi, kmalu pa zagledamo tudi cerkev v Gorenji Trebuši. Po 20 min. od razpotja pri domačiji na Ožgani peči pridemo na cesto, ki pelje z Mrzle Rupe v Gorenjo Trebušo. Ob cesti navzdol se že vrstijo hiše, cesta pa kmalu postane asfaltirana. Hitro pridemo v zaselek pri zadružnem domu, na katerem je spominska plošča kurirski postaji P-7. Na nasprotni strani ceste stoji velik spomenik padlim borcem NOV. Tam je tudi razpotje: leva cesta gre v Dolenjo Trebušo in Čepovan, TV pa zavije po desni čez potok Jelenk in se v 10 min. ovinkasto vzpne do cerkve in Bratuževega bifeja.
Z Vojskega do cerkve v Gorenji Trebuši je 2 h 30 min.