Črna na Koroškem
ČRNA NA KOROŠKEM, 573 m, 2341 preb. Urbanizirano središčno naselje leži v trikraki kotlinici ob reki Meža, v katero se tam izliva Javorski potok. Kotlinico oklepajo strmi vrhovi: na s. Šumahov vrh (1154 m), na z. Navrški vrh (1001 m), na j. Ludranski vrh (1219 m) in na jv. Kavšakov vrh (1089 m). Naselje sestavlja več sosesk. Središče naselja je staro jedro, imenovano Center, tam pa je tudi osrednji trg pod župnijsko cerkvijo sv. Ožbalta, pri kateri je razpotje cest proti Mežici, Šoštanju in Koprivni. Ob cesti proti Mežici je soseska Rudarjevo s stanovanjskimi bloki, naprej pa zaselek Mušenik. V smeri proti Šoštanju je zrasla soseska Lamperče, proti Koprivni pa do leta 1958 samostojno naselje Pristava. Del Črne je tudi zaselek Spodnje Javorje.
Razvoj kraja je tesno povezan s fužinarstvom in rudarstvom. Začetek fužinarstva sega v leto 1620. Takrat se je v Črni naselil Melhior Puc iz Labotske doline, začel v Javorju kopati železovo rudo, ob Meži pa je postavil dve talilni peči. Čez štiri leta je svojo posest prodal grofom Thurnom iz Pliberka, ki so v letih 1772–1775 v Mušeniku zgradili nove fužine; železovo rudo so tovorili iz Hefta na Koroškem. Po zgraditvi železnice Maribor–Celovec leta 1863 so Thurni železarstvo osredotočili na Ravnah; zaradi tega so leta 1892 opustili fužine v Mušeniku, v zameno pa zgradili velik žagarski obrat. Začetki svinčevega rudarstva na območju Črne segajo v leto 1644, ko je Matevž Ludinger tam začel kopati rudo. V okolici so nastajali manjši odkopi, vendar se je rudarjenje končalo, ko je središče rudarjenja na območju Pece postala Mežica. Pod skalo ob robu osrednjega trga je urejena rudarska zbirka z rudarskimi napravami, krajšim rovom in kipoma rudarjev.
Črna je bila naseljena že v srednjem veku, to pa potrjuje tudi leta 1362 ustanovljen vikariat. Takrat so domnevno zgradili prvotno cerkev sv. Ožbalta. Leta 1787 je Črna dobila župnijo, zdajšnja cerkev pa je bila zgrajena leta 1868. V letih 1472 in 1476 so kraj izropali in razdejali Turki. Črna je pogorela dvakrat, leta 1863 in leta 1910. Ohranjena je Rešarjeva hiša z letnico 1576 nad vrati in grškim napisom »Danes meni, jutri tebi«. Zasebni šolski pouk se je začel leta 1823, javna šola pa je bila ustanovljena leta 1882. Od 1863 do 1967 je v Črni obstajala samostojna bolnišnica. Kraj je dobil elektriko leta 1911, ko je gostilničar Hobel zgradil elektrarno na reki Meži.
Črna je zdaj upravno, trgovsko, storitveno in turistično središče Zgornje Mežiške doline. Od 1. januarja 1995 je Črna spet samostojna občina, kot je bila tudi do leta 1958, ko je bila priključena občini Ravne na Koroškem. Pomembna ustanova državnega pomena je center za usposabljanje za delo in varstvo mladine z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Hotel Club Krnes je bil leta 1995 popolnoma obnovljen. V kraju so pošta, osnovna šola, poslovalnica Koroške banke, zdravstveni dom, lekarna, dve samopostrežni in več drugih trgovin, nekaj gostiln, enota Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec ter več manjših podjetij in obrtnih delavnic. Prebivalci so zaposleni bodisi v domačem kraju bodisi v Mežici, na Prevaljah in Ravnah. S svojo turistično ponudbo pa se Črna čedalje bolj uveljavlja tudi kot turistično središče.
Nemci so Črno zasedli 10. aprila 1941 in v njej namestili močno postojanko. Takoj po zasedbi so v Srbijo, Bosno in na Hrvaško izselili več zavednih slovenskih družin. Organizacija OF je začela delovati zgodaj, ljudje pa so ves čas podpirali narodnoosvobodilno gibanje. Kraj so večkrat napadale partizanske enote. Hudi boji so potekali 20. in 21. januarja 1944, ko je Črno napadel 3. bataljon Šlandrove brigade. Ves avgust 1944 so se borci Vzhodnokoroškega odreda spopadali z nemškimi enotami in jim preprečevali, da bi s te strani napadle osvobojeno ozemlje v Zgornji Savinjski dolini; najhujši boji so potekali od 18. do 24. avgusta; tedaj je padlo večje število Nemcev in tudi nekaj partizanov. Na osrednjem trgu stoji spomenik 225 padlim borcem in žrtvam fašizma iz občine Črna, delo arhitekta Jožeta Plečnika. Na njem piše:
»Postoj tovariš, spomni se na mrtve!
To žrtev, borb in zmag je spomenik.
Vse, kar veliko je, vzkali iz žrtev,
in ti, ki živ si, mrtvim si dolžnik.«
V stari Štulerjevi hiši v Centru, ki je spomeniško zavarovana, je na ogled etnološka zbirka, ki prikazuje življenje Črnjanov v 18., 19. in 20. stoletju. Odprta je ob sobotah in nedeljah dopoldne, ob drugih dnevih pa po dogovoru z Alojzem Repanškom, Center 131, 2393 Črna na Koroškem, telefon: 02/823 83 54. G. Repanšek obiskovalce, če to želijo, popelje tudi po rudarski zbirki v rovu pod skalo v središču kraja.
Iz Črne do Andrejevega doma na Slemenu je TV speljana po asfaltirani regionalni cesti Črna–Šoštanj. Do Andrejevega doma je 12 km, višinska razlika pa je 513 m. Do tja ne vozijo redne avtobusne proge. Na stičišču cest pri cerkvi nam kažipot pokaže našo pot. Kmalu pride cesta na desno stran Javorskega potoka, kjer je prenovljen hotel Club Krnes. Nekaj naprej ob cesti so poslopja centra za usposabljanje za delo in varstvo mladine, osnovna šola in naselje družinskih hiš. Cesta po 15 min. spet prestopi na levi breg; vse do ovinkov pod Slemenom bo še večkrat prešla z enega na drugi breg. Dolina Javorskega potoka postaja vse ožja. Sprva so ob cesti hiše zaselka Spodnje Javórje, ki je od leta 1959 del Črne na Koroškem. Na s. strani doline se dvigajo najprej pobočja Matvozovega vrha (904 m) in Kavšakovega vrha (1089 m) s samotnimi kmetijami na prisojnih planotah, na j. strani pa strma gozdnata pobočja Veselka (1215 m) in Permanškega vrha (1117 m). Po 15 min. od mosta se na levo odcepi cesta v Javórje, 900 m, 168 preb., naselje samotnih kmetij s središčem pri župnijski cerkvi sv. Magdalene (1156 m); tam je tudi podružnična šola. Posamezne hiše tega naselja bomo srečevali tudi ob cesti in jih videvali na pobočju nad dolino. Po 30 min. iz Črne se na desno odcepi cesta do Najevske lipe na Ludranskem Vrhu, 800 m, 100 preb. To je hribovsko naselje samotnih kmetij na pobočjih v povirju Koroške Kramarice. Blizu Najevnikove domačije raste mogočna Najevska lipa, ki je z obsegom 10,8 m najdebelejše drevo v Sloveniji. Pri njej se vsako leto srečujejo domačini in slovenski državniki. Petnajst minut naprej se odcepi na desno druga cesta, ki ob potoku Koroška Kramarica prav tako pelje na Ludranski Vrh. Ob razpotju je zaselek Mala Črna.
Cesta po dolini se počasi vzpenja med pobočji Drvodelovega vrha (1185 m) na levi in gozdnatim hrbtom na desni; tam je najvišji Staknetov vrh (1257 m). V dolini se vrstijo gozdnata in obdelovalna območja. Na prisojnem pobočju opazimo podružnično cerkev sv. Jošta v Javórju, v ozki dolini in tik nad njo pa srečujemo samotne kmetije. Po 40 min. od Male Črne se na desno odcepi gozdna cesta v gozdove proti Slemenu. Naša pot se zložno vzpenja. Na levo se odcepi več stranskih cest do kmetij v Javórju, z obeh strani pa pritekajo potočki in se zlivajo v Javorski potok. Po 30 min. priteče z leve Kavnikov graben, ob njem je speljana tudi gozdna cesta do kmetij in v gozdove v. dela Javórja. Kmalu se strmina poveča, cesta pa se v številnih zavojih vzpenja po j. gozdnatem pobočju Robnikovega vrha (1054 m) in Lopatejevega vrha (1132 m). Na prvem ostrem ovinku se na desno odcepi gozdna cesta pod Tolsti vrh, na drugem pa na levo k Robnikovi domačiji in naprej na Ciganijo. Cesta kmalu prečka Javorski potok, ki izvira na pobočju Robnikovega vrha, desno pod cesto pa je Lopatev graben, ki izvira pod Slemenom in se kmalu potem izliva v Javorski potok. Ko pridemo iz gozda, strmina popusti. Na slemenu pred seboj zagledamo novo cerkvico sv. Vida in počitniški dom Termoelektrarne Šoštanj. Kmalu smo na prelazu Spodnje Sleme (1081 m) in tam se cesta prevali s Koroške na Štajersko oziroma iz porečja reke Meže v porečje reke Pake. Na levo se odcepi gozdna cesta proti Križanu in Plešivcu. Po nekaj korakih po ravnem nas kažipot usmeri na desno po stranski cesti proti bližnjemu Andrejevemu domu.
Iz Črne na Koroškem do Andrejevega doma na Slemenu je 3 h.