Mežica
MEŽICA, 495m, 3487 preb. Mestno naselje leži v kotlinici ob sotočju reke Meže in potoka Šumec v osrednjem delu Mežiške doline. Kotlinico na sv. strani obdaja Volinjek (886 m), na jv. Jankovec (1200 m), na j. Šumahov vrh (1154 m) in Štalekarjev vrh (792 m), na z. Gornja (1188 m), na sz. pa Kozlov hrib (747 m). Na osojnih pobočjih Štalekarjevega vrha so urejena smučišča. Najstarejši pisni vir, ki omenja Mežico, je iz leta 1154. Ozemlje okrog Mežice je bilo do leta 1848 v lasti pliberške graščine. Razvoj kraja je tesno povezan s svinčeno rudo v Peci. Baje so jo kopali že Rimljani. Prvo pisno poročilo o rudi je v računski knjigi koroškega vojvode Ernesta Železnega iz leta 1424, zapisanem ob izstavitvi računa za prodanih 14 veder svinčene rude. Prvo dovoljenje za odprtje rudnika je leta 1665 dobil Hans Sigmund Ottenfels, potem pa je v Mežici in Črni poslovalo več podjetnikov. Izkop rude se je začel v začetku 19. stol. hitro povečevati, največji pa je bil v prvih desetletjih po 2. svet. vojni, ko je bilo v rudniku zaposlenih 1725 ljudi. Ko je ruda postala revnejša, so začeli leta 1994 rudnik postopno zapirati, dokončno pa so ga zaprli leta 2004. Del rudniških jam so uredili za turistične oglede. Turiste popeljejo v podzemlje Pece s pravim rudarskim vlakom. Znane so tudi fužine, ki so med leti 1770 in 1916 obratovale ob potoku Šumec in v katerih so izdelovali predvsem žico in žeblje. Šumec pa je poganjal tudi številne žage in mline. V Mežico se je zaradi teh dejavnosti od drugod priselilo veliko ljudi; zgradili so stanovanjske bloke, upravna poslopja, razvijali sta se trgovina in obrt. Leta 1840 so zgradili župnijsko cerkev sv. Jakoba, ki je nadomestila staro cerkev, saj je ta postala premajhna. Šolski pouk se je začel leta 1819, prvo šolsko poslopje pa so zgradili leta 1877. Od leta 1926 do 1941 je v kraju obstajala tudi meščanska šola. Mežica je postala mesto leta 1983.
Mesto je zdaj gospodarsko, upravno in kulturno središče srednjega dela Mežiške doline. Po zaprtju rudnika je najpomembnejše podjetje Tovarna akumulatorskih baterij, v kraju pa je tudi več manjših proizvodnih in storitvenih dejavnosti. V mestu je od 1. januarja 1995 spet sedež občine Mežica; prejšnja je bila leta 1958 priključena občini Ravne na Koroškem. Tam so še osnovna šola, pošta, podružnica Koroške banke, zdravstveni dom, lekarna, hotel Lipa, nekaj gostinskih lokalov, več samopostrežnih in drugih trgovin ter precej obrtnih delavnic. Ogledamo si lahko Rudarski muzej z zbirko mineralov.
Po okupaciji aprila 1941 je bila Mežiška dolina pod nemško civilno upravo v Celovcu. V Mežici so Nemci namestili močno vojaško postojanko, da bi na ta način zavarovali rudnik, ki je bil pomemben za nemško vojaško industrijo. Takoj po prihodu so iz doline v Srbijo, Bosno in na Hrvaško pregnali približno 300 zavednih slovenskih družin. Vendarle to ni preprečilo odpora proti okupatorju, ki ga je uspešno širila skupina aktivistov OF. Julija 1941 so Nemci po izdaji aretirali skupino 35 ljudi, ki so nameravali minirati železniški viadukt pri Holmecu; šest so jih ustrelili, druge pa odpeljali v taborišče Auschwitz. Na širšem območju Mežice je deloval Prvi koroški bataljon. Ena njegovih pomembnejših akcij je bil napad na Mežico v noči na 4. april 1943 pod vodstvom komandanta Franca Rozmana – Staneta. V boju z Nemci je bil smrtno ranjen prvi komandant te enote Franc Pasterk – Lenart iz Železne Kaple. Partizani so vdrli tudi v kinodvorano, prekinili filmsko predstavo, spregovorili navzočim in jih pozvali, naj ostanejo v dvorani. Kaznovali so štiri domače izdajalce ter zaplenili veliko orožja in opreme, proti jutru pa so se umaknili proti Peci. Ta akcija je imela zelo velik odmev med prebivalci, tako da so v še večjem številu odhajali v partizane. Nemci so skušali z ofenzivami in hajkami zatreti narodnoosvobodilni boj, vendar jim to ni uspelo. Na NOB opozarjajo plošča na pročelju Narodnega doma v spomin na napad 4. aprila 1943, spominska plošča 30 žrtvam med učenci in učitelji na šoli ter skupno partizansko grobišče na starem pokopališču s spomenikom. Pred Narodnim domom je spomenik padlim za slovenski Korotan med 1. in 2. svet. vojno, odkrit leta 1953.
Pri hotelu Lipa nas kažipot usmeri po ulici Podpeška pot skozi novo naselje do njegovega roba. Steza po travnatem pobočju, s katerega je lep pogled na Mežico, nas popelje k domačiji Smrečnik, potem pa gremo po kolovozu skozi gozd in ob robu gozda do domačije Grauf, Podkraj pri Mežici 37 (710 m). Iz Mežice do te domačije je 45 min. Stara lesena koroška hiša in kašča sta zavarovani kot kulturna spomenika. Podkraj pri Mežici, 700 m, 130 preb., je razloženo naselje samotnih kmetij med Mežico in državno mejo. Od Graufa gremo po cesti navzgor na sz. pobočje Štalekarjevega vrha z urejenimi smučišči. Kolovoz se začne strmo dvigati po sz. gozdnatem pobočju Jesenika (1199 m); zaradi strmine se ga je prijelo ime »Štenge«. Kolovoz nas pripelje na preval Vrh šteng (1024 m), kjer je razpotje gozdnih cest: z desne je cesta iz Podkraja pri Mežici, z leve pa iz Podpece pri Črni. Po srednji cesti pridemo v 10 min. skoraj po ravnem do nekdanje obmejne stražnice Trčóvo (1022 m) na desni strani ceste. To je zdaj Dom šoferjev in avtomehanikov Koroške. Iz Mežice smo hodili 1 h 45.
Nekaj korakov naprej nas kažipot »Dom na Peci« usmeri s ceste na slab gozdni kolovoz. Že po petih minutah ga zapustimo po poti, ki se odcepi na levo in se zložno vzpne po gozdnatem pobočju. Približamo se državni meji. Z roba gozda zagledamo na desni travnike in domačijo Rišperk na avstrijski strani. Ob robu gozda se vzpnemo do gozdne ceste in jo prečkamo. Steza se po minuti dvigne do širše poti, ki pride z desne. Kažipot nam pokaže levo. Po lepi poti pridemo v 10 min. spet do gozdne ceste. Cesto prečkamo, potem pa se v okljukih že tretjič vzpnemo do gozdne ceste, ki jo dosežemo v nekaj minutah. Po njej napravimo nekaj korakov v desno, potem pa zavijemo po stezi navzgor na vzhodno pobočje Pece. Ovinkasta steza nas pripelje na počivališče s klopmi pri spomeniku gasilcu Jožetu Šeglu, ki se je med gašenjem gozdnega požara 15. julija 1958 smrtno ponesrečil na tem kraju. Od nekdanje stražnice Trčóvo smo hodili 45 min.
Od spomenika nadaljujemo po široki, precej položni poti po vzhodnem pobočju Pece. Pod potjo so zelo strma skalnata pobočja, imenovana Najbrževe peči, vendar jih ne vidimo. Po nekaj minutah pridemo na slabo gozdno cesto in po njej v 10 min. do Tomaževe koče (1345 m) tik pod cesto. Tam nam kažipot pove, da je do Doma na Peci še 45 min. Nekaj korakov naprej je razpotje, na katerem se nam pridruži planinska pot iz Črne mimo Miheva. Od tod naprej se kamnit kolovoz zelo strmo vzpenja, saj moramo premagati več kot 300 višinskih metrov. Ko se pod skalami že bližamo v. hrbtu Male Pece, zagledamo planinski dom, potem pa smo kmalu pri njem.
Iz Mežice do Doma na Peci je 3 h 30 min.