Naravske ledine
KOČA NA NARAVSKIH LEDINAH, 1072 m, stoji na veliki jasi na z. boku Uršlje gore ob cesti, ki vodi z Raven na Koroškem mimo Smučarske koče in naprej proti Križanu, Slovenj Gradcu in na Uršljo goro. Naravske ledine so obširna jasa sredi iglastih gozdov na s. strani Naravskega vrha (1202 m); jasa in vrh sta imenovana po bližnji kmetiji Naravnik ob cesti proti Križanu. Koča je preurejena iz nekdanjega rudarskega poslopja. V bližini je bil nekdaj rudnik svinca, vendar so ga že davno opustili. Rudnik Mežica je poslopje odstopil Planinskemu društvu Ravne, ki ga je leta 1955 preuredilo v planinsko kočo, leta 1964 pa je poleg koče zgradilo še depandanso. Obe stavbi so leta 1974 obnovili in povečali, pozneje pa večkrat obnavljali. Koča je odprta od 1. maja do 15. oktobra, sicer pa ob sobotah, nedeljah in praznikih. V šestih sobah je 13 postelj, na skupnih ležiščih pa 16 ležišč; elektrika, tekoča voda, telefon: 02/ 822 10 01.
Od Koče na Naravskih ledinah do Leš je naša pot skupna s Koroško planinsko potjo. Pri koči zavijemo po stezi navzdol po travniku ob telefonskih drogovih. Če bomo tam hodili pozno spomladi, bomo lahko občudovali bele narcise. Kmalu je razpotje: leva steza pelje v Žerjav, TV pa gre naravnost pod telefonskimi vodi v iglasti gozd. Ob stezi opazimo tablo »Obretan, Plat, Mežica«. Steza se najprej zložno vzpne, potem pa zavije po ravnem gozdu do gozdne ceste, ki jo prečkamo. Tam bomo naleteli na kažipot »Obretan, Leše 2 h 15«. Steza se spusti iz gozda proti gozdni cesti, ki jo vidimo pod seboj. Od koče do ceste je 15 min. Globoko pod nami se vleče grapa pritoka Jazbinskega potoka, nad njo se strmo dvigata Obretanov in Suški vrh, na z. strani pa opazimo mogočno Peco. Cesta se zložno spušča proti grapi na levi, po 15 min. pa se začne zložno vzpenjati po jz. pobočju Godčevega vrha (1153 m) proti prevalu pred nami. Kmalu smo na križišču gozdnih cest na prevalu: desno proti vzhodu pridemo k domačiji Kos in do ceste Ravne–Naravske ledine, na levo pa k Obretanu; po tej nadaljuje tudi TV. Po 5 min. je na cesti zapornica; onkraj zapornice zavijemo levo po stezi ob žici električnega pastirja in naprej po j. strani tik pod grebenom na rob, s katerega že zagledamo Taborniški dom Obretanovo Roda koroških jeklarjev. Po travniku se spustimo proti domu. Le nekaj korakov naprej je Dom vojnih veteranov Mežiške doline. Od Koče na Naravskih ledinah smo hodili 50 min.
Na s. strani Obretanovega vrha (1077 m) je obširna planota, na kateri je bila nekdaj Obretanova domačija. Tam sta zdaj Taborniški dom in Dom vojnih veteranov. V družini Srebre, kot so se pisali Obretanovi, je bilo 12 članov: oče Ivan, mama Amalija, devet hčera in vnuk. Že avgusta 1942 so navezali stike s partizani. Na domačiji so se večkrat zadrževale različne partizanske enote, kurirji, obveščevalci in aktivisti OF. Domačija je dobila ilegalno ime »Pri mokrem jopiču«. Ker je postala Nemcem sumljiva, so decembra 1943 aretirali gospodarja Ivana in hčerke Ivanko, Štefko, Lenčko in Pavlo; očeta so internirali v taborišče Dachau, hčerke pa v Rawensbrück. Oče je v taborišču umrl, hčerka Štefka pa za posledicami trpljenja takoj po vrnitvi. Ker so č1ani družine, ki so še ostali na domačiji, še naprej sodelovali s partizani, so Nemci 18. oktobra 1944 domačijo požgali in ljudi preselili v dolino. Na Obretanovem je padlo več borcev NOV. Na dogodke med NOB spominja simbolični spomenik na vzpetini pri Domu vojnih veteranov. Na kvišku postavljenih lesenih deblih so pritrjene štiri kovinske plošče. Na zgornji piše:
»Nekdaj bi storija bila,
devet deklet, dekličev rosnih cvet.
Oj gora, drzen lok med up in strah razpet,
še veš, do kože smo premočeni
na krušni peči jopiče sušili,
tudi Matjaž.«
Na drugi preberemo:
»Vsa družina zvesta partizanska straža.
V pečeh, globačah borcem varna zavet.
Tu prizoril je Hotuljski tabor 1943,
prizoreli tudi besi.
Očeta Srebreja so 7. 12. 1943 gnali v Dachau
in ga vrgli v peč.
Ivanko, Štefko, Lenčko, Pavlo v Rawensbrück.«
Na tretji plošči je zapisano:
»Padel … Padel…
10. 1. 1944 Slemnik Gusti – Grega, Reven Rudi – Joško;
Ivan Valter 15. 1. 1944;
6. 4. 1944 Franc Kolenc s Primorskega, borec štirinajste.
Bes požgal je domačijo 18. 10. 1944.«
Na spodnji plošči so globoke besede:
»Človek zmore čez meje svoje
več poguma, muke, kakor je mogoče.
Dekle, zorno stisni ustne,
gora slap razgrni uršeljc krvavečih.«
Besedila na ploščah je napisal rojak izpod Uršlje gore, prof. dr. Franc Sušnik, dolgoletni ravnatelj gimnazije in Koroške osrednje knjižnice na Ravnah, pričajo pa o dogodkih med NOB in grozodejstvih, ki jih je nemški okupator zagrešil nad nedolžnimi ljudmi. Na prvi plošči omenjeni Matjaž je inž. Pavle Žaucer – Matjaž (1914–1986), organizator narodnoosvobodilnega gibanja na Koroškem. Hotuljski tabor so izvedli partizani zadnjo oktobrsko nedeljo 1943 pod lipo v Kotljah; po maši se ga je udeležilo veliko ljudi, za okupatorja pa je bil hud moralni in politični udarec. Partizani so se na tabor pripravljali v svojem taborišču v bližini Obretanove domačije. Uršeljca pravijo domačini dlakavemu sleču (rododendronu), ki raste na Uršlji gori.
Med Taborniškim domom in Domom vojnih veteranov nam kažipot na drevesu pokaže navzdol v gozd. Steza se v 5 min. pri lovski preži spusti na zgornji rob travnika Krnice. Ob drogovih električnega voda pridemo po pobočju travnika na gozdni kolovoz, s katerega po nekaj korakih zavijemo desno navzdol. Steza se precej strmo spušča po hrbtu nad globoko grapo Krvavčevega potoka; po 5 min. prečka slab kolovoz in nadaljuje po hrbtu navzdol. Minuto pod kolovozom je ob stezi miza s klopmi. Kmalu pridemo na kolovoz, ki smo ga zapustili pod travnikom Krnice. Kolovoz postane gozdna cesta, ki se zložno spusti po s. pobočju do pritoka Barbarskega potoka, ki teče po globoki grapi proti sotočju. Cesta se obrne na v. hrbet Suškega vrha (1130 m) in zavije okoli hrbta na s. pobočje. Nad cesto se že pojavijo navpične skale, v dolini na s. strani pa opazimo Ravnjakovo domačijo, mimo katere bomo šli. Po 30 min. od Obretana nam kažipot pokaže stezo strmo navzgor do 5 min. oddaljene skalne votline, v kateri je od leta 1944 do osvoboditve delovala partizanska tehnika »Netopir«. Seveda se lahko povzpnemo do nje. TV se po cesti pod skalovjem spusti do bližnjega Barbarskega potoka. Na ostrem ovinku dvakrat prečkamo potok. Cesta se na desnem bregu zložno spušča. Po 5 min. od mosta zavijemo s ceste levo navzdol proti grapi Barbarskega potoka. To je bila stara cesta do Obretanove domačije. Kmalu prečkamo dve kamniti strugi potoka, pot pa preide na njegov levi breg, po katerem v nekaj minutah spet pridemo na cesto. Dosežemo jo na ostrem ovinku. Od odcepa k tehniki Netopir do tod je 20 min. Če je vreme slabo, pot mokra in voda v potoku visoka, priporočamo hojo po cesti, vendar je ta zaradi velikega ovinka nekoliko daljša. Z ostrega ovinka gremo le minuto po cesti, potem pa zavijemo levo na gozdno pot; kažipot nam pove, da je do Leš še uro hoda. Lepa široka pot na v. pobočju Ravnjakovega hriba (961 m) nas v 10 min. pripelje na travnik in po njem do domačije Ravnjak, Kot 8. Na domačiji je spominska plošča trem borcem NOV, ki so na tem kraju padli v boju z Nemci 21. januarja 1945. Kot pri Prevaljah, 640 m, 144 preb., je naselje samotnih kmetij, razloženih po slemenih na sv. strani Jankovca (1200 m) in v dolini Barbarskega potoka.
Pri Ravnjaku zavijemo po lokalni cesti proti kapelici na z. strani domačije. Po ravni cesti pridemo čez polja in travnike do 5 min. oddaljene domačije Pečnik, Kot 9. Mimo hiše in gospodarskega poslopja stopimo po cesti na spodnjo stran. Naprej je cesta nekaj časa ravna, potem pa se zložno spusti proti gozdu. Na razpotju gremo naravnost naprej; kmalu pridemo do obnovljene kapelice sv. Uršule ob cesti. Odpirajo se lepi pogledi proti Strojni in Libeliški gori. Po 15 min. od Pečnika je drugo razpotje. Malo pred njim je Koroška planinska pot zavila s ceste levo v gozd in naprej v Leše, TV pa z razpotja nadaljuje 10 min po levi cesti do domačije Gutovnik, Leše 122, na levi strani ceste. Nekaj korakov naprej se cesta že začne spuščati proti Lešam. Na prvem ovinku zavijemo s ceste po bližnjici navzdol. S precej strme steze po travnatem pobočju je lep razgled na dolino Leškega grabna, na cerkvi sv. Volbenka in sv. Ane na prevalu Volinjek nad dolino in na Peco v ozadju. Od Gutovnika pridemo v 15 min. na glavno cesto skozi Leše v bližini spomenika padlim borcem NOV.
Od Koče na Naravskih ledinah na Leše smo hodili 2 h 30 min.