Pot kurirjev in vezistov

POLHOGRAJSKO HRIBOVJE je razgibana gorska skupina med Soro in Savo na s., Poljansko Soro na sz., Brebovščico na jz., Šujico in Gradaščico na j. ter predmestji Ljubljane na v. strani. Hribovje je dobilo ime po Polhovem Gradcu, najpomembnejšem kraju tega območja. Spodnji skladi hribovja so iz skrilavcev, zgornji iz triadnega dolomita. Prevladujejo strma in visoka travnata in gozdnata slemena ter ostri grebenski hrbti. Med njimi so ozke in globoke doline in grape. Nekateri vrhovi imajo skalnato visokogorsko podobo. Najvišji vrh je Pasja ravan (1029 m), osrednja in tudi najbolj obiskana vrhova pa sta Tošč (1021 m) in Grmada (898 m). Hribovja se je oprijelo tudi ime Polhograjski Dolomiti.

Na hribovju raste nekaj redkih in zavarovanih rastlin: dišeči volčin, kranjska bunika, clusijev svišč, zlati klobuk, kranjska lilija in lepi čeveljc. Najznamenitejši je belocvetoči grmiček blagajev volčin, ki so ga leta 1837 odkrili na Polhograjski gori. Domačin ga je prinesel pokazat grofu Blagayu, graščaku v Polhovem Gradcu, ta pa ga je poslal muzejskemu kustosu H. Freyerju v Ljubljano. Kustos je ugotovil, da gre za dotlej neznano vrsto volčina in ga je graščaku v čast poimenoval »Daphne blagayana«, po naše blagajev volčin. Najdemo ga tudi na Grmadi.

Polhograjsko hribovje je bilo že v drugi polovici leta 1941 središče narodnoosvobodilnega gibanja v neposredni bližini Ljubljane. Na tem območju je od junija 1942 do aprila 1943 deloval Dolomitski odred, potem pa se je umaknil na Notranjsko. Od oktobra 1942 do aprila 1943 se je na tem območju zadrževalo tudi najvišje vojaško in politično vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Na mlinu v Žerovnikovem grabnu, kjer je bil sedež glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, je spominska plošča.

V Polhograjskem hribovju je od jeseni 1942 delovala centralna kurirska postaja TV-2, ki je vzdrževala zveze s TV-1 v globeli Iške pod Krimom, s TV-17 na Ljubljanskem vrhu in G-7 v Vinharjih nad Poljanami. Komandir postaje je bil Anton Rudolf – Nande. Sprva je bilo na postaji devet kurirjev, pozneje se je njihovo število povečalo. Delo kurirjev je bilo izjemno težavno, ker so morali prečkati zamreženo in minirano italijansko-nemško mejo. Ko se je aprila 1943 vrhovno vodstvo osvobodilnega gibanja preselilo v Kočevski rog, se je zmanjšal tudi pomen TV-2; vzdrževala je le zveze s TV-17 in G-7. Po kapitulaciji Italije so bile razmere na območju Polhograjskega hribovja, ki so ga od tedaj nadzirali Nemci in domobranci, še težavnejše. Kurirska postaja TV-2 je bila nameščena v podzemnem bunkerju in je vzdrževala zveze do konca vojne. Med opravljanjem kurirskih nalog sta izgubila življenje Vencelj Martinšek leta 1943 pri prehodu nemško-italijanske meje in Franc Smrekar 19. februarja 1945.

TV prečka Polhograjsko hribovje od Podutika na vzhodu do Poljanske Sore na zahodu.

Iz Šentvida nadaljujemo TV po pločniku ob Celovški cesti proti Ljubljani. Na križišču, na katerem pride z leve Prušnikova ulica, se na desni začne Cesta Andreja Bitenca, po kateri bomo šli vse do Podutiške ceste nad Podutikom, približno 4 km. Cesta je ves čas speljana po nekoliko dvignjenem svetu nad Ljubljanskim poljem ob vznožju Polhograjskega hribovja. Imamo lep pogled na Ljubljano, zlasti še na nove mestne četrti v Dravljah, Šiški in Kosezah. Kmalu za Celovško cesto pridemo v naselje Pržan, potem pa v Dolnice, nekdanjo kmečko vas, zdaj pa je to veliko prijazno naselje družinskih hiš in številnih obrtnikov različnih strok. Naprej ob cesti je le še nekaj kmečkih domačij. Na hribčku na desni kmalu opazimo cerkev sv. Antona Puščavnika, omenjeno že leta 1526. Okoli nje je naselje Glince. Tam se Cesta Andreja Bitenca obrne z jz. smeri proti jugu. Prečimo potok Glinščica, potem pa nam opozorilna tabla pove, da sta v bližnjem gozdu Veliko in Malo Brezarjevo brezno. Cesta zavije v gozd in kmalu smo na križišču nad naseljem Podutik, od koder pripelje mimo zadnje AP mestne proge št. 5 Podutiška cesta. Iz Šentvida smo hodili 60 min.

S križišča gremo po Podutiški cesti mimo kamnoloma naravnost navzgor na prelaz Prevalnik (378 m) z razpotjem, na katerem se od ceste na Dobrovo odcepi na desno ožja asfaltirana cesta na Toško Čelo. Cesta se zložno dviga po gozdu, po nekaj minutah pa smo na planoti, na kateri je na desni strani ceste spomenik kurirčku Dolomitskega odreda. Verzi na spomeniku so namenjeni vsem padlim partizanskim kurirjem:

»Tihim junakom kurirjem,

drznim perutim naših besed.

Niso se bali umreti,

tiho so padli za boljši svet.«

Pri spomeniku nekoliko postanemo in se spomnimo številnih kurirjev, ki so padli pri opravljanju odgovornih nalog, potem pa gremo naprej po cesti. Na sz. strani vidimo v bližini hrib Toško čelo z veliko hišo (gostilno) na robu; tam je naš cilj. Približno 50 m od spomenika zavije s ceste desno v gozd lepa pot, po kateri v 10 min. spet pridemo na cesto. Naprej bomo hodili po ovinkasti cesti, ki se precej strmo vzpne proti gostilni, v kateri hranijo žig TV. Ko pridemo na plano, se na j. strani odpre dolina Gradaščice z naseljem Dobrova. Od križišča nad Podutikom je 60 min.

Iz Šentvida na Toško Čelo je 2 h hoda.

[child-pages sort_column="menu_order"]