Bukov vrh
BUKOV VRH, 100 preb., je razloženo naselje samotnih kmetij po slemenih in terasah Bukovega vrha (832 m) in sz. obronkih Pasje ravni. Na vrhu stoji cerkev Žalostne Matere božje. Na kartah je označena kot cerkev sv. Sobote in je znana tudi kot božja pot. Prvotno gotsko stavbo so leta 1739 prezidali in barokizirali. Zanimiva je štukaturna ornamentika iz 17. stol. Območje Bukovega vrha so od 12. do 14. stol. naselili Slovenci iz Koroške.
Decembra 1941 so Nemci izvedli prvi napad na območje Bukovega vrha in požgali domačijo pri Narigarju. Pri Skobelju se je Cankarjev bataljon 27. decembra 1941 spopadel z veliko močnejšimi nemškimi vojaškimi in policijskimi enotami.
Od Mežnarjeve domačije se v treh minutah po travnatem pobočju Bukovega vrha povzpnemo do cerkve. Pri njej se ustavimo zaradi lepega razgleda na vse strani, zlasti na Škofjeloško hribovje od Starega vrha do Blegoša ter na Julijce na sz., na Lubnik, na gorenjsko ravnino okrog Brnika in Kamniško-Savinjske Alpe na s., na Pasjo ravan v bližini na jv. ter na hribovit svet Polhograjskih Dolomitov proti j. Na v. se nad grapo Sovpat dviga gora Polhovec (948 m); na njeni z. strani je tik nad grapo majhno naselje Valterski Vrh (685 m) s poznogotsko cerkvijo sv. Filipa in Jakoba.
Od cerkve se pot spusti po travnatem sz. pobočju do bližnje domačije Kamenšek, ki jo zagledamo že z vrha. Na levi je pod strmim pobočjem ozka Hotoveljska grapa, ob njenem izteku v Poljansko dolino pa že opazimo Poljane. Desno od Poljan stoji na hribčku nad dolino cerkev sv. Volbenka v Logu. Pot se priključi na travniški kolovoz, po katerem gremo mimo Kamenškove domačije na desni do lipe, kažipot na njej pa nam pokaže levo navzdol po travnatem pobočju v gozd. Le nekaj korakov po gozdu in že pridemo na plano. Na pobočju pod kolovozom so ograde, v katerih se pasejo jeleni. Lepo vidimo Poljane, Gabrško goro na drugi strani doline in Lubnik na severu. Po 10 min. smo od Kamenška pri domačiji Platiša, malo pod našo potjo. Na pobočju nad domačijo je grob partizana Kazimirja Ložarja – Metoda, ki je padel 12. 3. 1944. Z ovinka dovozne ceste malo pod domačijo nam kažipot pokaže našo pot na levo po travniškem kolovozu. Na začetku poti raste visoka lipa. Po travnatem pobočju smo v 5 min. v mešanem gozdu. Nad potjo dvakrat opazimo električni kabelski vod. S kolovoza pridemo na stezo, po kateri se spustimo na zaraščeno travnato pobočje nad potjo in do drogov s telefonskim kablom. Na desni je velik travnik Ahternikove kmetije, vendar hiše ne vidimo. Po nekaj minutah zagledamo ob robu gozda nov lesen križ, ob njem pa starega. Pot nadaljujemo po travniku, ki ga zarašča gozd. Pridemo v gozd. Široka pot pe1je po s. strani hrbta hriba Kuce1j (505 m) nad globoko grapo na desni. Po 10 min. od križa postane pot steza, ki se obrne na j. stran hriba. Pa ozki stezi, ki je speljana v okljukih, po 10 min. sestopimo po strmem gozdnatem pobočju Kuclja v ozko dolino potoka Hotoveljščica. Po brvi čez Hotoveljščico pridemo na asfaltirano cesto Poljane–Črni Vrh in v nase1je Hotovlja.
Ob naši poti do Hotovelj so nameščeni leseni kažipoti »Bukov vrh«, ki označujejo romarsko pot iz Poljan do cerkve na Bukovem vrhu.
Hotovlja, 400 m, 256 preb., je gručasta vas ob Hotoveljščici, pred njenim izlivom v Poljansko Soro. Iz Hotovlje izvira rod slikarjev Šubicev; spominska plošča na Dovjakovem mlinu pove, da je bila družina slikarjev Šubicev znana že v 16. stoletju. Tam je bil rojen tudi slikar in grafik Ive Šubic (1922–1989). Vaščani te vasi so decembra 1941 dali pobudo za »poljansko vstajo«. V gozdovih nad vasjo je bil leta 1942 štab Škofjeloškega bataljona in sedež pokrajinskih političnih organizacij.
Do pol kilometra oddaljenih Poljan gremo po asfaltirani cesti proti Poljanski Sori, čez most prečkamo reko ter gremo naprej do križišča na regionalni cesti Škofja Loka–Gorenja vas in na drugo stran v središče Poljan.
Iz Bukovega Vrha v Poljane je 1 h 30 min.