Pot kurirjev in vezistov

TRNOVSKI GOZD je prostrana visoka kraška planota, ki se razteza med Vipavsko dolino na j. in Idrijskim hribovjem na s. strani. Na z. ga Čepovanska dolina loči od Banjšic, na v. pa onkraj Podkraja prehaja v visoki kraški planoti Hrušica in Nanos. Za Trnovski gozd je v rabi tudi ime Trnovska planota. Poimenovan je po Trnovem, največjem naselju na planoti. Za planoto sta značilna j. rob, ki se zelo strmo spušča v Vipavsko dolino, ter s. rob, ki se zelo strmo dviga nad ozkima dolinama Belce in Trebuščice. Oba robova potekata v podolžni dinarski smeri. Prostrani kraški svet z vrtačami, kotliči, brezni in suhimi dolinami pokrivajo obširni bukovi in smrekovi gozdovi, med katerimi so tudi slabo rodovitne obdelovalne površine. Na planoti je več naravnih znamenitosti. Smrekova draga na s. strani Malega Golaka (1495 m), sicer najvišjega vrha na planoti, je ena izmed največjih globeli Trnovskega gozda in značilno mrazišče s toplotnim in rastlinskim obratom. Ob cesti med Smrekovo drago in Malo Lazno je na območju naravnega rezervata Paradana ledena jama Ledenica, iz katere so že ob koncu 19. stol. vozili led v Trst, Gorico in Benetke. Trnovski gozd je redko naseljen. Najpomembnejša naselja so Trnovo, Lokve, Predmeja in Otlica.

Od Bratuževe domačije v Gorenji Trebuši gremo po asfaltirani cesti navzdol mimo cerkve do pokopališča, pri katerem se asfaltirana cesta konča. Nadaljujemo po kolovozu, ki se po pobočju spušča proti dolini. Kmalu smo pri domačiji Mežnar, pod njo pa zavijemo levo v gozd. Kolovoz se ovinkasto spušča v dolino, od koder slišimo žuborenje potoka. V prodnati dolini gremo najprej po mostičku čez hudourniško strugo in potem po majhni senožeti do lesenega mosta čez strugo potoka Jelenk in do asfaltirane ceste v Dolenjo Trebušo. Od Bratuža je 15 min. Po cesti gremo navzdol do bližnjega mosta čez potok Trebuščico, v bližini katerega se vanj izliva Jelenk. Onkraj mosta se levo odcepi gozdna cesta ob Trebuščici, kmalu pa gremo še po mostu čez potok, ki priteče po Poldanovški grapi. Le nekaj minut je po asfaltirani cesti do razpotja: desna cesta pelje v Dolenjo Trebušo, leva makadamska pa v Čepovan in Novo Gorico. Zavijemo proti Čepovanu zložno navzgor do ostankov nekdanjih domačij ob cesti in do telefonskega droga številka 274. Od sotočja Trebuščice in Jelenka je 10 min.

Pri telefonskem drogu zapustimo cesto. Po starem kolovozu zavijemo levo proti strmini v. roba Trnovskega gozda, imenovanem Govci. V 19. stol., ko iz Dolenje Trebuše in z Mrzle Rupe še ni bilo ceste, je bila to edina povezava Gorenje Trebuše s svetom. Gospa Bratuževa je povedala, da so po tej strmini pripeljali celo zvonove za cerkev. Kolovoz leze kar naravnost v breg. Po 10 min. se spremeni v kamnito hudourniško strugo in po njej zavijemo desno po strmem gozdnatem pobočju. Grdo pot na srečo zapustimo že po 10 min. in nadaljujemo po kolovozu levo navzgor. Kmalu pridemo do razpotja: naravnost pelje strma bližnjica, TV pa gre po desnem položnejšem kolovozu; čez nekaj minut se nam pridruži bližnjica. Kolovoz se usmeri proti s. in postane položnejši. V mešanem gozdu se že pojavijo macesni. Pridemo do goloseka na pobočju nad kolovozom, vendar ga že zaraščata grmovje in nizko drevje. S ceste v dolini je 45 min. Na goloseku zapustimo kolovoz in gremo po stezi na zaraščenem pobočju navzgor. Steza kmalu postane slab kolovoz, ki se ovinkasto vzpenja do mogočne skale. Pot vodi ob vznožju skale in navzgor po goloseku proti robu na s. strani. Od spodnjega roba je 15 min. Zložno se dvigamo po bukovem gozdu; na desni vidimo skozi drevje globoko pod nami dolino Trebuščice, nad njo prostran hribovit svet Gorenje Trebuše proti Vojskarski planoti ter triglavi Poldanovec na strmem robu Trnovskega gozda. Bukova drevesa so čedalje nižja. Pot se obrne po grebenčku proti j. nazaj na golosek; pod nami štrli kvišku skala, pod katero smo hodili prej. Na zgornjem robu goloseka se pot obrne proti s. Pokažeta se že rob planote Trnovskega gozda, ki je naš cilj, in vrh z rtv-pretvornikom na desni. Na s. zagledamo tudi Šentviško planoto, Kojco in Porezen, naprej pa Spodnje Bohinjske gore in Julijce. Pot se zvija po zakraselem pobočju, poraslem z bukvami. Mimo skale na desni smo hitro na robu planote in na gozdni cesti. Z zgornjega roba goloseka je 20 min., s ceste v dolini Trebuščice pa 1 h 30 min.

TV nadaljuje po gozdni cesti levo; do lokalne ceste Lokve–Lazna je 5 min. Do Doma na Lazni (1040 m), ki je odprt samo ob sobotah, nedeljah in praznikih, je po cesti na desno 20 min. V bližini ceste proti domu so pri domačiji Lazna 15 občani občine Nova Gorica postavili na temeljih med vojno požganega gozdarskega poslopja simboličen spomenik s sporočilom, da so odposlanci primorskega ljudstva na pokrajinski skupščini 15. in 16. septembra 1944 izvolili pokrajinski narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst, za njegovega predsednika pa pisatelja Franceta Bevka. TV ne gre na Lazno, lahko pa jo obiščemo, če nam to dopušča čas; naša pot zavije na stičišču gozdne in lokalne ceste levo proti Lokvam. Cesta se zelo zložno vzpenja po listnatem gozdu v smeri proti j. in se obrne po robu kotanje na levi. Odpre se lep pogled na pobočja nad Gorenjo Trebušo proti Vojskemu. Cesta se potem ob veliki vrtači na desni zložno spusti do razpotja na jv. strani Jančerijskega vrha (1135 m); tam se ji z desne pridruži druga cesta z Lazne po z. strani Travnega vrha (1053 m). Od stičišča gozdne in lokalne ceste je 30 min.

Makadamska cesta se zložno zvija navzdol po lepem mešanem gozdu. Po 20 min. smo na razpotju: na levo se odcepi gozdna cesta, mi pa nadaljujemo po razmeroma strmo se spuščajoči cesti, ki kmalu postane asfaltirana. Le 10 min. je do prvih počitniških hišic, in ko zagledamo zvonik cerkve na Lokvah, je le še nekaj minut do središča naselja.

Od Bratuža v Gorenji Trebuši na Lokve je 3 h.

Ta del poti vsebuje naslednje odseke:
[child-pages sort_column="menu_order"]