Predmeja
PREDMEJA, 894 m, 363 preb. Razloženo naselje ob regionalni cesti Col–Lokve je dolgo 3 km in široko 1 km. Ime kraja je nastalo iz besede »meja«, kot domačini imenujejo gozd; Predmeja je torej kraj pred gozdom. Naselje sestavljajo zaselki V Grapi, Korenina, Na Hribu, Polanci, Dolina in Predmeja. Središče naselja je pri veliki dvonadstropni stavbi, nekdanjem hotelu. Na vzpetini nasproti hotela je kmečki turizem Jože Likar, v katerem so tudi prenočišča; telefon: 05/364 93 56. Vse naokrog se širi kraški svet z vrtačami, brezni, dragami in njivicami, zavarovanimi z ogradami. V širši okolici so v zavetnih legah raztresene samotne domačije; tam večkrat piha močna burja. Na Predmeji je sedež revirnega vodstva Soškega gozdnega gospodarstva Tolmin, ki ima delovišča v obširnih gozdovih na planoti. Ljudje se preživljajo z gozdarstvom in živinorejo, nekaj je zaposlenih v obratu Iskra avtoelektrika, nekaj pa v Ajdovščini. Predmeja je tudi star smučarski center: že leta 1895 so bile pod Golaki prve smučarske tekme na Slovenskem. V Tihi dolini je smučarsko središče s skakalnicami, na planoti pa urejajo tekaške proge. Na vzpetini v središču naselja so pred leti postavili podružnično cerkvico Svete družine. Predmeja sodi v dostavni okoliš pošte Ajdovščina.
Leta 1999 so odprli turistično sprehajalno pot s 13 postajami »Po Dolu gor in dol«, ki pohodnike seznanja s kulturno in naravno dediščino tega območja. Pomembno poslanstvo opravlja društvo GORA, ki skrbi za ohranjanje in varovanje kulturne dediščine Predmeje.
Predmeja in njena okolica sta bili med NOB prizorišči številnih bojev partizanskih enot z Italijani in Nemci. Leta 1943 sta tam delovali XXX. in XXXI. divizija NOV in POS, nekaj časa pa sta imeli sedež tudi na Predmeji. Posebno hudi boji so tam divjali septembra 1943, februarja in oktobra 1944 ter marca 1945, med nemškimi ofenzivami na svobodno ozemlje Trnovskega gozda. Nemci so na Predmeji požgali 90 hiš in pobili 77 ljudi. S Predmeje so enote XXX. divizije NOV zadnje dni aprila 1945 odšle v Vipavsko dolino ter proti Gorici in Trstu. V središču naselja stoji spomenik padlim borcem in žrtvam okupatorja iz tega kraja. Nad zaselkom Dolina ob cesti proti Colu je grobnica s spomenikom: v njej je pokopanih 367 borcev NOV, padlih na tem območju.
Na območje Predmeje se je po kapitulaciji Italije preselila kurirska postaja P-5. Kurirji so se najprej vselili v gozdarsko hišo, potem pa so se zaradi nemških vpadov večkrat selili na nove lokacije. Prvi komandir postaje na Predmeji je bil Ivan Čuk – Slavko. P-5 je vzdrževala zveze s P-7 v Gorenji Trebuši, P-8 v Gorenji Kanomlji, P-11 pri Ozeljanu, P-13 na Krasu in P-5a pri Budanjah v Vipavski dolini. Največ pošiljk so prejemali od P-8, vsak dan tudi dva do tri nahrbtnike Partizanskega dnevnika ter ga razdeljevali drugim postajam in prejemnikom na svojem območju. Na spominski plošči na veliki hiši, so podatki o kurirjih, ki so padli pri opravljanju kurirskih nalog. To so: Jakob Mikuž, Ludvik Kogej, Benjamin Kovač, Avgust Rupnik, Jože Bizjak in Anica Cotič. Podatke dopolnjujejo besede soborcev in krajanov Predmeje:
»Na vseh poteh bila je smrt v zasedi,
a vi ste vse jih prehodili
in koder padli ste, po vaši sledi
ponosnih glav v svobodo smo stopili.«
Od velike hiše nadaljujemo TV po asfaltirani cesti proti Colu v zaselek Dolina, mimo tovarne in transformatorja; nekaj korakov naprej zavijemo z regionalne ceste desno po stranski asfaltirani cesti do bližnje domačije Predmeja 110. V tej hiši je bil 10. januarja 1943 izvoljen prvi odbor OF za Predmejo, Otlico in Kovk; na njej je zdaj spominska plošča. Nad domačijo se vzpenja hrib Štumbro (959 m). Pri lipi ob domačiji gremo naprej po stezi ob j. robu kamnite ograje do prehoda, nato pa po j. travnatem pobočju Štumbra proti robu planote; tam se TV spet združi s SPP. Od velike hiše je 30 min. Smo tik nad strmim skalnim pobočjem Gore; to je skupno ime za j. rob planote Trnovskega gozda pod Predmejo in Otlico, kajti iz doline je videti kot prava gora.
Do Kovka bomo hodili po zelo razgledni poti na j. strani Trnovskega gozda, imenovani Po robu, s katere vidimo Vipavsko dolino, Kras in morje. Pot vodi po zmerno valovitem zakraselem svetu, po travnikih, gozdovih, med nizkim grmovjem, po kamnitem robu in tudi mimo samotnih domačij. Čeprav je po večini speljana blizu roba, ni nevarna, nekoliko bolj je treba paziti le na gruščnatih delih poti. Paziti pa moramo na žice številnih električnih pastirjev. Hoja je prijetna zlasti spomladi in jeseni.
Steza se zložno dviga po travnatem pobočju hriba Štumbro in še naprej proti vrhu Parkljevec (889 m) pred nami. Nanj pa se ne povzpnemo, temveč ga zaobidemo po njegovi j. strani. V bližini opazimo nekaj hiš zaselka Kitajska, ki je sicer del razloženega naselja Otlica, 815 m, 319 preb., s središčem ob cesti Col–Predmeja. Tam so tudi osnovna šola, trgovina, gostilna in župnijska cerkev Angelov varuhov. Po jv. pobočju Parkljevca, poraslem z mešanim gozdom, se spustimo na travnike, ograjene s kamnito ograjo, in tam opazimo ostanke nekdanje domačije. Po nekaj minutah pridemo do ograjenih njivic in domačije Vidmar v bližini poti. Pot se nato nekoliko odmakne od roba Gore. Po travniku, poraslem z redkimi borovci, nizkem gozdičku in travnatem robu pridemo na široko travnato pobočje Otliškega maja (847 m) na j. strani poti; TV in SPP ne gresta na vrh, temveč po njegovem s. pobočju nad veliko Skručo dolino z domačijo, do katere pripelje cesta z Otlice. V dolini je še več hiš. Pot nadaljujemo proti jv. robu doline; ob poti je tabla št. 129 Geološke poti, ki nas je spremljala od našega priključka na SPP, tam pa se spusti v Ajdovščino. TV in SPP nadaljujeta naravnost do bližnjega naravnega okna. Od združitve s SPP do okna smo hodili 60 min.
Naravno okno na sz. strani vrha Navrše (857 m) je posledica geološkega delovanja. Na apnenčastem robu planote se je pojavila razpoka, ki jo je razjedala voda, tako da se je sčasoma razširila v približno 20 m visoko in 15 m široko okno, nad katerim je ostal skalni obok. Gora je torej votla, narečno »otla«, in od tod izvira tudi ime kraja Otlica, v katerega sodi naravno okno. Skozi okno lepo vidimo Ajdovščino. Naravno okno je zavarovano kot naravni spomenik.
Od okna gremo naprej po travnatem robu na z. strani vrha Navrše, od koder je lep pogled na Lokavec, reko Hubelj in Ajdovščino ob vznožju Roba, strmega pobočja pod pragom Trnovske planote; Rob je ime za del gore med oknom in Podrto goro. Pot preide z z. na s. pobočje. V dolini na levi je domačija Zavrhovc, ki sodi še na Otlico, na v. strani doline pa že vidimo kopasti Sinji vrh (1002 m). Po travnatem pobočju nad dolino gremo proti gozdu na v. Lepa ravna gozdna pot pripelje na travnati rob planote, na katerem zagledamo električni daljnovod Ajdovščina–Trnovska planota. Z desne se priključi markirana planinska pot iz Ajdovščine. Od okna je 30 min. Na razpotju nas SPP začasno zapusti, saj mora čez Sinji vrh, na katerem je njena kontrolna točka; spet se nam bo pridružila na sz. strani Podrte gore.
TV nadaljujemo po dokaj ravni zakraseli planoti na s. strani Roba. Na s. se dviga Sinji vrh, naprej pa se širi obsežna planota Trnovskega gozda z vrhovi na njenem s. robu. Zelo lep je pogled na j. stran, kjer leži pod nami Vipavska dolina, za njo Kras, v daljavi pa morje Tržaškega zaliva. Po 45 min. se steza zložno vzpne na ramo na sz. strani Podrte gore, kjer stoji visoko kamnito znamenje. Tam je pomembno križišče poti: s s. strani pride steza s SPP, na drugo stran pa se v Ajdovščino spusti nemarkirana steza; to je bila stara pot, ki je povezovala domačije razloženega naselja Gozd, 745 m, 127 preb., na s. strani Podrte gore z Ajdovščino.
Od znamenja gremo ob robu planote proti Podrti gori nekaj časa po odprtem svetu, nekaj časa pa po nizkem bukovem gozdičku. Po 15 min. smo na vrhu Podrte gore (827 m). Na j. pobočju vidimo skale in kamenje, ki so se v davnih časih odkrušili z gore. Spet imamo lep razgled na vse strani. Na Podrto goro pripelje markirana pot iz Ajdovščine, z nje pa gremo naprej po notranji strani roba proti plečatemu Kovku, ki ga vidimo pred seboj. J. pobočja planote, ki strmo padajo proti cesti Ajdovščina–Col, se imenujejo Reber. Po 30 min. pridemo na široko travnato planoto na z. strani Kovka. Pot se drži j. roba planote. Na s. strani opazimo domačijo Krog, ki sodi v naselje Gozd. Kmalu smo na razgledni točki Sončnica (867 m), kjer kurijo kresove in kjer je tudi urejen prostor za piknike. Odpre se lep pogled proti Nanosu. Po 10 min. pridemo do vznožja Kovka. Na vrh nas po z. travnatem pobočju usmerjajo markacije na redkih borovcih in kamnitih čokih. Tik pod vrhom so še vidni obrambni jarki tretje varovalne linije soške fronte iz 1. svetovne vojne. S Podrte gore na Kovk je 1 h.
Kovk (961 m) je najvišji vrh na j. robu Trnovskega gozda med Predmejo in Colom. J. pobočje se strmo spušča proti cesti Ajdovščina–Col. V. rob se prek Velikega in Malega Grebena počasi znižuje proti Colu. S., položnejša in po večini gozdnata pobočja se širijo do ceste Col–Predmeja; tam je na z. strani proti Gozdu nekaj samotnih kmetij. Tudi s Kovka je lep razgled: če se ozremo nazaj, vidimo našo celotno pot po robu planote, proti v. seže pogled proti Javorniku in Nanosu, na j. je v bližini Zgornja Vipavska dolina, za njo pa Kras, Vremščica, Slavnik in Snežnik. Z vrha Kovka gremo nekaj korakov po v. robu, nato pri meritvenem znamenju zavijemo po stezi levo navzdol v bukov gozd. Po 10 min. pridemo na travnik, po njem gremo desno proti gozdu. Lepa široka pot se počasi spušča po borovem gozdu na s. pobočju Velikega Grebena. Po 25 min. spusta z vrha pridemo na preval med Velikim in Malim Grebenom; lepo vidimo cesto Col–Predmeja. S prevala nas široka in precej ravna pot, ki se razširi v kolovoz, popelje po j. gozdnatem pobočju Malega Grebena. Kolovoz se kmalu prevali na s. stran in pride na travnik, od tam pa že zagledamo cesto in hiše proti Colu. Na asfaltirano cesto pridemo v zaselku Žagolič, kjer se obrnemo proti Colu; do tja je le še 10 min. S Kovka na Col smo hodili 60 min.
S Predmeje do Cola je 5 h prijetne hoje.