Rašica
RAŠICA, 430 m, 133 preb. Gručasta vas leži na prisojnem pobočju enako imenovanega hriba na s. robu Ljubljanskega polja. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, cerkev Svetega križa pa leta 1526. Prvotna cerkev v gotskem slogu je bila v 17. in 18. stol. predelana in barokizirana. Med 2. svet. vojno so jo Nemci požgali hkrati z vasjo, po vojni pa je bila obnovljena.
Hrib Rašica je zakraseli osamelec z najvišjo točko na Vrhu Staneta Kosca (641 m), poimenovanem po narodnem heroju Stanetu Koscu (1913–1941), domačinu z Rašice. Na vrhu je visok kovinski razgledni stolp, s katerega je čudovit razgled na vse strani, najlepši pa je na Kamniško-Savinjske Alpe. Tik pod vrhom stoji Planinski dom Rašiške čete (631 m), ki ga je leta 1970 zgradilo PD Rašica iz Ljubljane-Šentvida. Odprt je vsak dan od 8. do 18. ure, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa od 8. do 20. ure. V treh sobah je 22 ležišč, vendar se je treba za prenočevanje prej dogovoriti. Informacije: Franc Kepic, Srednje Gameljne 36 a, 1211 Ljubljana–Šmartno, telefon: 040/
262 866. Iz vasi do doma je 35 min.
Rašico so leta 1941 zasedli Nemci. Prebivalci so se kmalu pridružili narodnoosvobodilnemu gibanju. Že 24. julija 1941 je bila v rašiških gozdovih ustanovljena Rašiška četa, ki je delovala vse do Domžal, Kamnika in Kranja. Partizansko gibanje se je tako razmahnilo, da je bil 17. avgusta 1941 na vrhu Rašice ustanovljen Kamniški bataljon. Ker so Rašičani podpirali NOB, so Nemci 20. septembra 1941 vas do tal požgali, prebivalce pa izselili. Rašica je bila prva slovenska vas, ki jo je okupator požgal. Spomenik na hribčku nad cesto v začetku vasi priča o tem žalostnem dogodku.
Vas je bila po vojni obnovljena, v zadnjih letih pa je bilo zgrajenih tudi precej novih hiš. Večina prebivalcev je zaposlenih v Ljubljani, kmetov je le še nekaj. Kraj in vrh Rašice sta priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Rašica sodi v dostavni okoliš pošte Ljubljana-Šmartno.
Žig TV je v gostilni »Pri Špan« Jožeta Okorna, Rašica 13, 1211 Ljubljana-Šmartno, telefon: 01/561 80 98; ob četrtkih je gostilna zaprta.
Pot nadaljujemo po asfaltirani cesti skozi središče Rašice do cerkve Svetega križa, kjer zavijemo levo zložno navzdol mimo spomenika na prvo požgano vas do zadnjih hiš na Rašici. Cesta pripelje v gozd, po njej gremo do širokega ovinka, kjer zavijemo po bližnjici navzdol po gozdu v novi del naselja Srednje Gameljne. Skozi naselje smo kmalu pri potoku Gameljščica, onkraj potoka pa pri samopostrežni trgovini in AP proge mestnega avtobusnega prometa št.16 Ljubljana–Gameljne. Z Rašice je 30 min. Srednje Gameljne, 310 m, 610 preb., so gručasto naselje pod jz. obronki Rašice, ob cesti Črnuče–Šmartno pod Šmarno goro. Jedro naselja je ob odcepu ceste na Rašico, tam pa stoji tudi podružnična cerkev sv. Andreja.
Iz Srednjih Gameljn do vznožja pod Toškim čelom bomo približno 10 km hodili po asfaltiranih cestah in ulicah. Hoji se lahko izognemo, če se z mestnim avtobusom št. 16 peljemo do AP na Celovški cesti pri odcepu Šišenske ceste. Na začetku le-te je AP postaja proge št. 5, s katero se lahko peljemo do končne postaje v Podutiku. Od tam gremo navzgor po Podutiški cesti do bližnjega križišča, na katerem pride z desne po Cesti Andreja Bitenca TV.
Po cesti se obrnemo proti Šmarni gori. Po nekaj minutah smo v gručastem naselju Zgornje Gameljne, 314 m, 488 preb., skozi katero teče Gameljščica. Kraj je bil prvič omenjen leta 1260, zdaj pa je znan po tovarni pletenin Rašica, odprti po 2. svet. vojni. Pot nadaljujemo skozi naselje proti nadvozu prek avtomobilske ceste Ljubljana–Kranj. Na drugi strani smo že na območju mesta Ljubljana, v nekdanjem samostojnem naselju Šmartno pod Šmarno goro. Na v. robu naselja stoji velika cerkev sv. Martina, zgrajena sredi 19. stol. Nad naseljem se dviga osamelec Šmarna gora, ki ima dva vrha: Šmarno goro (669 m) in nekoliko višjo Grmado (676 m). Na Šmarni gori je bila prazgodovinska naselbina, pozneje grad, leta 1314 pa viri že omenjajo kapelo. Leta 1432 so tam sezidali gotsko cerkev, zdajšnja baročna cerkev Matere božje pa je bila zgrajena leta 1729 po načrtih ljubljanskega arhitekta Gregorja Mačka. Na zvoniku je vzidana plošča velikemu planincu Jakobu Aljažu (1845–1927), ki je bil rojen ob s. vznožju Šmarne gore. Na Grmadi so ob turških vpadih kurili kresove in z njimi opozarjali prebivalce na nevarnost.
Ob j. robu Šmartna nadaljujemo TV po Ulici Cirila Kosmača do bližnje Ceste vstaje. Takoj za Šmartnim je na desni nad Cesto vstaje spomenik, ki opozarja na kraj, na katerem so 22. julija 1941 sprožili prve partizanske strele. Na spomeniku piše:
»Partizanski strel je tukaj zadonel
in pretrgal žalostno tišino.
Plamen vstaje se povsod je razžarel
nad slovensko domovino.«
Pridemo v nekdaj samostojno, zdaj mestno naselje Tacen ob j. vznožju Šmarne gore. Sredi vasi stoji cerkev sv. Jurija, ki je bila prvič omenjena leta 1526. Tacenska cesta nas pripelje do Save; tam je po reki navzgor urejena umetna kajakaška proga. Iz Tacna pelje več poti na Šmarno goro. Onkraj mostu gremo po Tacenski cesti vse do podhoda pod železniško progo Ljubljana–Jesenice v Vižmarjih, od tam naprej pa po Kosmačevi ulici na Celovško cesto. Ko smo čez Savo, pridemo v naselje Brod; ime spominja na nekdanji brod, s katerim so se prevažali prek Save, ko še ni bilo mostu. Most so leta 1844 zgradili smledniški graščaki, za prečkanje pa so pobirali tudi mostnino. Potem pridemo v Vižmarje, ki se raztezajo ob gorenjski železnici. Tam je več tovarn in skladišč, staro tradicijo v naselju pa ima mizarska obrt. V Vižmarjih je bil 17. maja 1869 znani vižmarski tabor, največja slovenska prireditev v obdobju narodnega prebujanja. TV vodi skozi podhod pod železniško progo do Celovške ceste. Tako smo že v Šentvidu.
Iz Srednjih Gameljn v Šentvid je 1 h 30, z Rašice 2 h.