Čemšeniška planina
PLANINSKI DOM DR. FRANCA GOLOBA NA ČEMŠENIŠKI PLANINI, 1120 m, stoji na majhni planoti na jz. strani Črnega vrha (1204 m), najvišjega vrha Čemšeniške ali Velike planine. PD Zagorje ob Savi je prvo leseno kočo postavilo leta 1950. Zaradi dotrajanosti in vse večjega obiska je leta 1973 zgradilo nov dom in ga poimenovalo po dr. Francu Golobu (1913–1971), predsedniku PD Zagorje ob Savi od leta 1945 do smrti. Leta 1983 so dom povečali s prizidkom. Dom, ki ga ima v zakupu Helena Kropivšek, je odprt vsak dan, razen ob ponedeljkih. V štirih sobah je 16 postelj, na skupnih ležiščih pa 16 ležišč; voda kapnica, elektrika, telefon: 03/567 71 25. Informacije: Joža Božič, Cesta zmage 26, 1410 Zagorje ob Savi, telefon: 03/566 44 90.
Čemšeniška ali Velika planina je gora na s. strani doline Kotredeščica. Spada v Mrzliško pogorje Posavskega hribovja. Zgrajena je iz triasnih apnencev in dolomitov. Po večini je poraščena z gozdom, le na j. strani so pod robom gore strma travnata pobočja, nekako na sredini pobočja pa tudi terase z obdelovalnimi površinami in naselji. Najpomembnejši kraj je Čemšenik, 620 m, 203 preb., po katerem je gora dobila ime, vzhodno od njega pa je Razbor pri Čemšeniku, 650 m, 45 preb., s cerkvijo sv. Primoža in Felicijana na pobočju nad vasjo (842 m). Čemšeniška planina je bogata s planinskim cvetjem. Tam najdemo tudi spomladanski svišč, zlati klobuk, svečnik in rumeno kaduljo, spomladi pa so gozdovi polni velikih zvončkov in divjega česna.
Z razgledišča pri domu je razgled le proti vzhodu in jugu, drugam ga zakriva gozd. Proti v. vidimo Javor, Sveto planino, Mrzlico, Kopitnik in Veliko Kozje. Na jv. se dviga Kum, najvišji vrh Posavskega hribovja, za njim so na obzorju Gorjanci, proti j. in jz. pa Kočevski rog, Snežnik, Javorniki in Nanos. Na jv. leži ob vznožju dolina potoka Kotredeščica, na j. vidimo košček doline Medija in del Izlak, zadaj pa Zasavsko sveto goro.
Čemšeniška planina je bila pomembna tudi med NOB. Na njej je bila 1. avgusta 1941 ustanovljena Revirska četa, v kateri je bilo ob ustanovitvi 47 borcev iz Zagorja, Trbovelj in Hrastnika. Na njeno ustanovitev spominja pomnik ob TV-poti proti Vranskemu, nekaj minut nad planinskim domom. Revirska četa je že v noči z 8. na 9. avgust 1941 napadla žandarmerijsko postajo in rudniško stražo v Zagorju. Z Nemci se je 4. junija 1942 na Čemšeniški planini srdito bojevala 1. četa 1. štajerskega bataljona; v boju je padel partizan Franc Dolinšek; njegov spomenik je v bližini planinskega doma. Čez Čemšeniško planino so med okupacijo vodile pomembne kurirske poti iz Dolenjske na Štajersko in Koroško.
Do planinskega doma lahko pridemo še s Trojan prek Šentgotarda in Prvin (2 h 45), iz Izlak po ZPP (2 h 30) in iz Čemšenika (1 h). Z osebnim avtomobilom se lahko pripeljemo s Trojan do Prvin (6 km); od tam je do doma 45 minut hoje.
Žig TV je v planinskem domu.
TV-pot proti Vrhem začnemo skupaj z ZPP na v. strani planinskega doma. Po nekaj korakih stopimo na rob planote nad strmimi j. pobočji. Po stezi tik ob robu, na notranji strani poraslem z redkim bukovim gozdom, pridemo v 15 min. do radioamaterske hišice in spominskega znamenja tik pod Črnim vrhom. Pomnik nas opomni, da je bila od 1934 do 1943 tam Tinetova koča, poimenovana po zaslužnem planincu Tinetu Čoparju (1913–1945). Nekaj korakov naprej je razpotje, na katerem se z leve priključi Savinjska pot z Vranskega. Na bukvi ob razpotju je skrinjica PD Vransko z žigom Savinjske poti. Steza gre še naprej po robu, nekaj časa po gozdnati notranji strani, nekaj časa po zunanji, tik nad strmino. Večkrat se odpre lep pogled na hribe in ozke doline revirjev proti Savi in Kumu. Po ozkem robu moramo hoditi previdno, zlasti na zunanji strani nad strmim travnatim pobočjem. Po približno 15 min. od razpotja se pot z roba obrne na v. pobočje in se zelo strmo spusti po bukovem gozdu. Če je mokro, bodite previdni! Kmalu se obrne na greben, ki se vleče proti sv., in postane kamnita. To smer zapustimo po 5 min., pot se obrne proti jv. in jasi, ki jo opazimo skozi drevje. Po 50 min. od planinskega doma pridemo na gozdno cesto, ki se sprva zložno, potem pa precej strmo spusti proti jv. in Kumu, ki ga vidimo na obzorju. Po 10 min. smo na travniku; po stezi mimo lesenega križa se spustimo na preval med Savinjsko dolino na s. in Trboveljsko kotlino na j. strani. Na s. strani se v bližini dviga skalnata, kopasta Krvavica (909 m), desno ob njej Brložen (851 m), na s. pa se širi Savinjska dolina s Taborom, Polzelo in drugimi kraji.
Na prevalu stopimo na gozdno cesto; kažipot na smreki nam pokaže smer proti Vrhem in Sveti planini. Po j. strani Gunove glave (926 m) pridemo po ravni cesti v 15 min. do križišča gozdnih cest v bližini Guna. Tam se Savinjska pot loči od naše poti in zavije levo proti Krvavici, TV pa gre naravnost do lepo obnovljene Gunove domačije, Vrhe 11. Mimo hiše in s cvetlicami zasajenega skalnjaka se vzpnemo na rob nad domačijo, potem pa po stezi ob zgornjem robu strmega travnatega pobočja, na katerem so pozimi smučišča, do lesene koče na vrhu. S poti pritegujejo pogled zelena Savinjska dolina, Dobrovlje, Golte, Uršlja gora, Paški Kozjak in Pohorje. Od koče zavijemo ob robu travnika proti gozdu. Lepa široka pot po bukovem gozdu na j. pobočju zahodnega hrbta Kisovca (1029 m) nas kmalu pripelje na sedlo med dvema nizkima vrhovoma, od koder preidemo najprej na s., potem pa na v. pobočje. Po lepi travnati poti pridemo prek majhne jase v gozd. Lepa ravna pot po slemenu proti Javorju, ki ga vidimo pred seboj, nas v nekaj minutah pripelje do gozdne ceste na j. pobočju Kisovca. Po njej se spuščamo nekaj minut in že zagledamo cerkvico sv. Lenarta na prevalu Vrhe. Še nekaj korakov in že smo na prevalu. Od Guna smo hodili 45 min.
Za vso pot od planinskega doma na Čemšeniški planini do prevala Vrhe potrebujemo 2 uri zmerne hoje.